POHAN PŠANC, FRANCOSKA SOLATA, SARMA ALI INTERNACIONALNE ŽELODČNE TEŽAVE

No, pa je prišel čas ocvrtega piščanca po dunajsko, francoske solate, srbske sarme in slovenske potice.

Ta mednarodna kulinarična zmešnjava kraljuje na naših mizah že odkar se zavedam svojega obstoja.

V  novejšem času pa so se naše mize obogatile še s pokrajinskimi kulinaričnimi značilnostmi kot sta kraški pršut in prekmurska gibanica ob sodelovanju dolenjskega cvička, kraškega terana in neprekosljivega rumenega muškata iz prleških goric.

Priznam, da me že ta internacionalna namizna zmeda vsako leto toliko uniči, da se razreševanja slovenskih pokrajinskih »problemov« največkrat niti ne lotim.

Razreševanje tozadevnih internacionalnih težav je res hudo naporno delo.

Začne se z božično večerjo in nadaljuje na novoletni večer.

Po celodnevnem kuhanju, pečenju in nenehnemu pritoževanju nad vsem in vsakim, ki si drzne prestopiti prag »posvečenega« kuhinjskega delovnega okolja vrle gospodinje, se začnejo kopičiti ogromne količine vabljive, mastne in kalorične hrane, ki bodo na božični in novoletni  večer večini družinskih članov »ustavile« prebavo in povzročile »neizmerno trpljenje« v preostanku praznične noči in še nekaj dni za tem.

Če dobro premislimo,  je zadeva iz zgodovinskega vidika nekako logična.

Piščanec po dunajsko je Avstrijec. Francoska solata pa Francozinja.

Če gremo v zgodovino je bila Marija Antoaneta, rojena kot habsburška nadvojvodinja, poročena z Ludvikom XVI.. In tako je  postala kraljica Francije. V letu 1793, v času francoske revolucije,  je bila usmrčena z giljotino. V nadaljevanju je Francoska republika Avstriji napovedala vojno in se je začelo. Enkrat zmaga en, enkrat drugi itd.

Če smiselno  povežemo ta zgodovinska dejstva z našo dunajsko - francosko - piščančje - solatno navezo, ni variante, da bi bil v želodcu mir.

Nenehno vojskovanje med oljem iz pohanja in majonezo iz solate, povzroča stalne notranje spopade, ki se izmenjujejo z glasnimi trebušnimi zvoki (nekaj med zavijanjem hudega vetra in trobljenjem trobente ob začetku vojaškega napada), občasnimi glasnimi bojnimi poki z zunanjim efektom, ki se ga »razveselijo« nosne čutnice in seveda glavobolom, ki se kot na vrtiljaku izmenjuje s slabostjo in vrtoglavico.

V ta notranji avstrijsko-francoski spor se obvezno vmeša še »nežna slovanska duša« v obliki kalorične orehove potice in ni ga junaka, ki bi brez »jamranja« preživel ta mednarodni spopad.

Potem se začnejo »sanacijski ukrepi«, da se kolektivne internacionalne želodčne težave vsaj nekoliko ublažijo.

Pade komanda: »Zdaj pa bi bilo dobro, da gremo malo na zrak, na en kratek sprehod, da se hrana malo poleže«. Ob vsesplošnem negodovanju, iskanju toplih oblačil in čevljev pri katerih se (iz »varnostnih razlogov«) pri obuvanju ni potrebno skloniti in zavezovati vezalk, v gosjem redu odcapljamo na »takozvani« sprehod za pospešitev mednarodnih pogajanj (beri:peristaltike).

Po 15, 20 minutah - vrnitev v toplino doma.

Zdaj so na vrsti pokrajinske kulinarične dobrote. Miza polna kraškega pršuta, sira (od lokalnega kmeta), domačih vloženih kumaric, domačega kruha in  prekmurske gibanice. Zraven se prileže kozarček rujnega iz ene od pokrajin (samo za boljšo prebavo, da se razumemo) in domač jabolčni sok.

Potem se začne.

Iz internacionalnega želodčnega spora, preidemo v medpokrajinski želodčni spor, ki dokončno »zabetonira« črevesje.

A v drugi polovici noči se začne tisto pravo.

Pravi »balkanski žur« s tisto pravo, sočno, v pečici pečeno sarmo, ki ti po žilah požene kri in po »rebrih razobesi lističe kislega zelja« ter olajša vsem dobro znane želodčne meddržavne in medpokrajinske spore.

Priznam, krasna zadeva, ki zelooo olajša življenje in tako rekoč reši nadaljevanje prazničnega uživanja.

Ker smo naučeni, da je potrebno hrano pojesti do konca (saj veste, kako so nas učili tisto o »zlati ptički in črnem vranu«), se tega držimo še sedaj in sarme pospravljamo tekom celih praznikov… sarma za zajtrk, sarma za kosilo in seveda sarma za večerjo. Tudi sanja se nam o njej.

No ja, lonec je pač velik in ga je potrebno napolniti. Pa tudi pečice nima smisla prižigati, če lonec ni v celoti popolnjen, zato pač nastane te čudovite »reševalke mednarodnih sporov« toliko, da bi nahranili eno večjo vojsko sestradanih mož.

In tako pride dan, ko sarme končnoooo zmanjka in je do novih božično - novoletnih praznikov, nočemo niti videti

Tako mine leto in ko se ponovno bližajo prazniki, se začne intenzivno ogledovanje in iskanje tistih »tapravih«  skisanih zeljnih glav in veselo pričakovanje, ko bo ta srbska zadeva ponovno reševala avstrijsko-francosko-slovenski želodčni spor in olajšala naše praznične dni.

Zato dragi moji, ob vsakem »sporu« (pa naj bo to želodčni ali kakšen drugačen) potrebujemo prijatelja, ki bo pomagal pri razrešitvi problema.

Torej… PRIJATELJSTVO JE POMEMBNO IN GA JE POTREBNO VZDRŽEVATI TER OHRANITI.

Iz zgodbe lahko (čeprav le preko te kulinaričnih posebnosti) razberemo nauk:  

Prijateljstvo je najtežje razložiti. Ne naučiš se ga v šoli. Toda, če se nisi naučil pomena prijateljstva, se v življenju resnično nič nisi naučil.

(Muhammad Ali)

Želim vam PRAVE PRIJATELJE, KI VAM BODO STALI OB STRANI IN VAM LEPŠALI VSAK DAN V NOVEM LETU.

Andrej Šifrer-Za prijatelje

https://www.youtube.com/watch?v=IP4tgAzQxGE

MIKLAVŽ, DEDEK MRAZ ALI KAKO NAM LAHKO POMAGA LE ŠE BOŽIČEK

December se počasi poslavlja in z njim tudi bolj ali manj uspešno leto 2018.

Trije dobri možje, ki domnevno prinašajo veselje, srečo in predvsem darila, nas bodo tudi počasi zapustili za naslednjih 11 mesecev v letu 2019.

Potem pa decembra 2019 ponovno…. trije dobri možje, ki prinašajo radost, veselje, srečo in predvsem darila.

No ja, za Miklavža (svetega Nikolaja) sem nekako prepričana, da se je rodil ob koncu 3. stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji, otroštvo preživel kot sirota in bil v odrasli dobi posvečen v duhovnika. Postal je tudi škof v Miri in verjetno (zanesljivih podatkov ni) umrl 6. decembra (leto ni točno znano).

Torej, dobri mož je obstajal in sedaj ga zagotovo ni več, kar vem iz lastnih izkušenj. V drugem ali tretjem razredu sem imela srečo in čast, da sem lahko sestavljala Miklavževo »pobožno angelsko spremstvo« in mu pomagala otrokom razdeliti darila. Pred eno izmed tako veselih delitev, pa sem se čisto slučajno na lastne oči prepričala, da se je stric Miklavž iz »civila« v zakristiji naše farne cerkve preoblekel v Miklavževo opravo, kar mi je bilo najprej nenavadno, po premisleku, pa je ravno zaradi te svoje »nenavadne« preobrazbe moje otroške sanje o dobrem možu Miklavžu, dokončno razblinil.

Samo toliko, da bo boste vedeli… bila pa sem zelo »uporaben« otrok, saj nisem pomagala le Miklavžu, ampak tudi Dedku Mrazu. In ravno ta »moja uporabnost«, je bila kriva za novo razočaranje.

Že kot mali pobalinki, mi je bil ta dobri mož  zelo sumljiv, saj sem se vsako leto spraševala »kje, zavraga, ima parkirane tiste svoje jelene, da se vsakokrat v vas pripelje s kombijem Kovinoplastike Lož«. Nato pa… bilo je okrog mojega osmega leta, ko so me kot klobaso stlačili v žabje zelen smučarki kombinezon, na glavo poveznili kvačkano kapo s krzneno obrobo (ki me je, mimogrede, še ves čas pikala v glavo) ter me kot »spremstvo Dedka Mraza« posadili v znameniti »fabrški« kombi …. in ajde, od vasi do vasi otrokom (mojih let) deliti darila. Kot že veste, mi je bil zelo sumljiv, zato sem ga ves čas na vozu pozorno opazovala. Seveda sem si zapomnila vsako potezo njegovega obraza in ga na moje razočaranje naslednji dan srečala v Starem trgu… šment, bil je Kušlan.

Resnično sem se za sekirala, da ni slučajno moja »dobrota in pomoč kriva«, da ti resnični dobri možje, kar čez noč postanejo neresnični… hm.

 Eeee, zdaj pa je »v modi« še Božiček.

Tale pa bi znal biti resničen.

Če pomislim, da me v njegovo spremstvo kot škrata ali pa mogoče v enega od jelenov, še niso vključili (preoblekli) … ja, to bo to. Resničen je in pika!!! Jaz sem živi dokaz, glede na moje prejšnje otroške izkušnje z Miklavžem in Dedkom Mrazom.

No ja, nekako nujno je, da je Božiček res resničen, saj ne vem, kdo nam v naši občini še lahko pomaga oziroma reši problem, ki bo nastal, če bo »vrlo občinsko vodstvo s par podporniki« še vedno trmasto vztrajalo na gradnji športne dvorane na lokaciji in v velikosti, kot so si oni zamislili.

Kje je torej problem, ki ga bo povzročilo vodstvo občine s svojo neomajnostjo pri svoji odločitvi?

Med drugim tudi v pristajališču za helikopter nujne medicinske pomoči.

Ravno na lokaciji, kjer se je občinski cesarski dvor odločil, da zgradi predrago in prerazkošno športno dvorano, je najustreznejša lokacija tako za pristanek helikopterske nujne medicinske pomoči, kot za prevoz ponesrečenca/bolnika z reševalnim vozilom neposredno do helikopterja in tudi da neposredno do helikopterja lahko pridejo gasilci. Vse to je bilo v zadnjih letih že nekajkrat potrebno.

In, če bo v »glavnih« občinskih glavah še vedno najmočnejši argument »argument moči«, namesto, da bi prevladala »moč argumenta«, potem smo, dragi soobčani, globoko v … (no ja, tam kjer sonce ne posije, kot se olepšano reče).

Torej lahko upamo, da nas bo (v primeru nujne medicinske pomoči, ko odločajo minute) Božiček s svojimi sanmi in jelenjo vprego kar skozi dimnike vlekel v svoj »leteči voz« ter nas dostavljal v UKC Ljubljana.

Z željo, da je v tem parodijsko obarvanem zapisu dovolj jasno predstavljen tudi problem, ki  bo ogrozil naša življenja v primeru, če bo kdorkoli izmed nas potreboval nujno helikoptersko pomoč, ponovno pozivam odgovorne, da naj še enkrat premislijo in prekinejo z aktivnostmi na tem projektu, naj prekinejo javni razpis za izbor izvajalca za izgradnjo športne dvorane, naj ne podpisujejo kakršnihkoli pogodb v tej zadevi in naj ne povzročijo nepopravljive škode še preden bo kdorkoli od nas prišel v situacijo, da mu ne bo mogoče nuditi helikopterskega prevoza in bo zato predčasno končano njegovo življenje.

Zadevo je potrebno ponovno preučiti, zastaviti na novih temeljih, začeti od začetka in objekt narediti na način, da bo objekt in njegova lokacija sprejemljiva za vse deležnike in tudi za proračunska sredstva naše občine.

NUJNO POTREBNO JE, DA VSI V OBČINSKI UPRAVI, MI SVETNIKI IN OBČANI LOŠKE DOLINE, STOPIMO SKUPAJ IN POIŠČEMO ZA VSE UGODNO REŠITEV.

Kot je večkrat izpostavila Andreja Sterle Podobnik – VSE SE DA, ČE SE HOČE in prepričana sem, da vsi hočemo isto – tj. ŠPORTNO DVORANO, KI NAM BO V PONOS, VESELJE IN UŽITEK (racionalno in na ustrezni lokaciji).

Zdaj pa je čas, da zaželim

VESEL BOŽIČ

ALI

KOT PRAVI IZTOK MLAKAR

»Vesel božič vsim, vesel božič vsim,
vesel božič voščm prou vsim.«

https://www.youtube.com/watch?v=lqqZjhc9AQg

KOMU ZVONI ALI OD VIŠINE SE ZVRTI … V ZVEZDNIH STEZAH

(Opozorilo: tekst v nadaljevanju bo nekoliko bolj domač ljubiteljem ZF zvrsti, vendar upam, da dovolj razumljiv in zanimiv tudi vsem ostalim, ki jim je »virtualna resničnost« tuja.)

Virtualnost je res zanimiva zadeva. Še posebej, če se z njeno pomočjo pridobiva gradbeno dovoljenje. Zabriše meje med resničnim in namišljenim in nas s pomočjo »hologramov« prepriča, da je življenje tako kot si ga želimo… dokler si ne snamemo virtualnih očal in se soočimo z resničnim svetom.

Virtualni (namišljeni) svet je bil pred leti že del naših življenj, saj smo se vsak dan poistovetili z osebami, ki so živeli in krmarili vesoljsko ladjo Enterprise v nanizanki Zvezdne steze.  

Zanimivo pa je dejstvo, da se virtualni svet zadnje leto spet vrača v Loško dolino, vendar ne kot film (ki so ga napisali scenaristi od tam nekje), ampak kot »film«, ki ga pišejo v samem centru naše občine.

Naša prihodnost je mogoče na videz res "vesoljsko bleščeča", vendar pa zaskrbljuje in razblinja utopični mit te popolnosti dejstvo, da naši lokalni vesoljski ladji NE poveljuje nadvse sposoben kapitan James Tiberius Kirk in mu ne pomaga prvi častnik ponosni Vulkanec  Spock.

No ja, kot kaže je virtualna resničnost precej uporaben pripomoček, še posebej  v vrhovih naše lokalne skupnosti in to pri zelo resni in nič virtualni zadevi - pri pridobivanju gradbenega dovoljenja, ki bi sicer (brez uporabe virtualnosti) naravnost iz statusa začasnosti odšlo v pozabo. Če se izrazimo kot v pravijo v nanizanki Zvezne steze, bi ga  »posrkala črna luknja nekje v središču galaksije« (beri: koš za smeti nekje na sedežu upravne enote).

Ja, v Loški dolini smo nekaj posebnega, še posebej iz znanstvenofantastičnega vidika. Mislim, da je ta naša posebnost vredna preučevanja tudi s strani različnih državnih institucij. Vse, kar se dogaja je tako »znanstvenofantastično in posebno«, da smo lahko »ponosni« na iznajdljivost in »naprednost« zlorabe virtualne resničnosti »v dobro vseh« občanov.

Če le na kratko razčistimo dva pojma, za vse tiste, ki jim ZF ni domača:

»Glavna  značilnost virtualne resničnosti je to, da njen uporabnik vidi, sliši in občuti okolje, kot da bi bil v njem resnično prisoten ...« [https://sl.wikipedia.org/wiki/Navidezna_resni%C4%8Dnost]

»Holografijo pogosto srečamo tudi v znanstveni fantastiki, kjer je v namišljenih vesoljih nadaljevank in filmov kot sta franšizi Vojna zvezd in Zvezdne steze priljubljen način prikazovanja podatkov.« [https://sl.wikipedia.org/wiki/Holografija].

Zanimivo je dejstvo, da ti dve ZF tehniki pri nas, nekje na obrobju južne Slovenije, nekateri že dobro poznajo, razumejo in zelo radi uporabljajo (nas prepričajo v nekaj, kar ni resnično).

Žal pa se kljub uporabi te visoko razvite tehnike ob podajanju izjav, v postopku pridobivanja dovoljenja kar naenkrat pojavita nekaterim (beri: »vrhovnemu poveljstvu naše ladje«) očitno nepoznani »nadlogi«.

Prva »nadloga« je v obliki Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki izniči vsa ta  lokalna virtualna prizadevanja in izpostavi »bogokletno« načelo materialne resnice.

In ta »nebodigatreba«, ki res ne »gre v korak z ZF tehnikami« celo zapiše:

»V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.«

ZUP določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Katera dejstva so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, izhaja iz materialnega predpisa, na podlagi katerega je treba odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi v konkretni upravni zadevi.

Načelo materialne resnice zahteva oziroma pomeni skladnost ugotovljenega in dejanskega, torej skladnost ugotovljenih in stvarnih (dejanskih) dejstev. Zahteva torej, da se ugotovljena dejstva skladajo s stvarnostjo, da ustrezajo objektivnemu, resničnemu stanju.

Nepopolno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje pomeni nezakonitost upravne odločbe in je v pritožbenem postopku in v upravnem sporu razlog za odpravo odločbe.

[http://www.lex-localis.info/KatalogInformacij/VsebinaDokumentaOkno.aspx?SectionID=a63bd4da-01c2-4875-ba76-a8d29915d777&glava=0]

Druga »nadloga«, ki tudi neizpodbitno zanika virtualno resničnost in zato »še dodatno zameša štrene našega lokalnega poveljstva", pa se pojavi v obliki kazenske zakonodaje.

Kaj pa zdaj?

Ja, tresla se je gora in rodila se je miš, ali drugače povedano, ves »trud našega poveljstva«, da bi »poveljevalo« z uporabo »napredne ZF tehnologije« (ki se je dobro udomačila v našem okolju), je šel zaradi zgoraj opisanih dveh »nadlog« v nič (»Ali drugače povedano: Posrkala ga je črna luknja nekje v središču galaksije.«).

Ja, ni enostavno, če zaradi raznoraznih »nepotrebnih« zakonov, »poveljevanje« ne sme temeljiti na ZF in takrat se človek res vpraša »čemu ves trud in volilne obljube«, če obljub izvoljeni ne more izpolniti brez podajanja izjave  na podlagi uporabe "hologramov in virtualnosti".  Res »nepravično« in nadležno.

Je pa tudi težko verjeti, ampak obstajajo ljudje, ki jim virtualno hologramska tehnologija ni domača in v upravnih postopkih sodelujejo »nazadnjaško in  po starem (beri: po predpisih)«.
In ravno zaradi tega »nazadnjaštva« (dela po predpisih in zakonih) dobijo s strani »lokalnega poveljstva« etiketo »krivcev« za izgubo že odobrenih 80.000 iz ministrstva in skoraj 800.000 iz …???

Močno upam, da je na  našem lokalnem »poveljniškem mostu« razvito zavedanje, da bo morala odgovorna oseba (v primeru porabe)  vsa ta sredstva tudi vrniti, če institucije, ki so sredstva odobrile, ne bodo razumevajoče do »takih lokalnih ZF tehnik« pri pridobivanju dovoljenja in ne bodo odstopale od načela materialne resnice.

Zato je tozadevno opozorilo popolnoma na mestu, da kasneje ne bo potrebno še naprej vedno znova poslušati »vzdihovanja (ob sočasnem milem in solznem pogledu) kdo se je nad koga spravil« in »kdo koga zaj….a« (če povemo v olepšanem jezikoslovju).

Ob tem pa le medklic: »Kaj za vraga pa se je delalo (oz. nedelalo) od januarja 2018 (ko je že bil sprejet proračun in je bilo v obrazložitvi navedeno, da se bodo dela dejansko začela ob koncu šolskega leta ) pa do sedaj, da je bil razpis za izbor izvajalca investicije objavljen v novembru 2018?

In sedaj smo prišli do odgovora o kateri investiciji je govora.

O  gradbenem dovoljenju in investiciji izgradnje športne dvorane.

Predvidena dvorana  je predraga za našo občino, saj se zneski za izgradnjo gibljejo (vsaj tako se sliši) tudi do 5,3 mio EUR in več. Njeno obratovanje pa naj bi dosegalo (ali presegalo) 90.000 EUR letno. Letne obratovalne stroške naj bi delno pokrivala občina iz proračuna in delno uporabniki/najemniki (športniki?) dvorane sami... vsaj taka informacija se širi iz  lokalnega »poveljstva«. Pa tudi 20 let kredita, ki ga bo občina pre/plačevala za ta »vesoljski« objekt, ki bo ves v steklu blestel na obrobju Starega trga, ni zanemarljiva skrb.

Najbolj zanimivo pa je, da se po informacijah, ki pa krožijo po koluarjih, s tem objektom (tako kot je trenutno zamišljen), ne strinja skoraj nihče.  Niti športniki (ne s ceno, ne z  objektom kot je zamišljen, ne z lokacijo), niti občani, niti člani občinskega sveta.

In zdaj se človek res vpraša, kaj neki je v ozadju  trmoglavega vztrajanja našega »poveljstva« na nečem, kar je izzvalo toliko razburjenja in večinoma odklonilno mnenje.

SEVEDA PA SE VSI NAVEDENI STRINJAMO, DA ŠPORTNO DVORANO POTREBUJEMO, LE VELIKO MANJŠO, CENEJŠO IN LOKACIJSKO POSTAVLJENO DRUGJE.

No, dovolj je bilo virtualnosti in ZF (čeprav je v naših krajih res zelo uporabna zadeva). 

Za zaključek, mi na misel pride vsem znan naslov romana Ernesta Millerja Hemingwaya »KOMU ZVONI« in si za povzetek iz knjige izposodimo verz (ki ga je svetovni kulturni dediščini izvorno prispeval angleški metafizični pesnik John Donne):

»Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.«

Ob takšnem zaključku velja poudariti, da zvonimo in bijemo plat zvona ter pozivamo k ponovnem premisleku in k zaustavitvi nečesa, kar bi lahko  imelo dolgoročne neugodne posledice za našo celotno skupnost.

Vsi smo del te skupnosti in le to, da se na »našem poveljstvu« vloži še malo napora in treznega razmisleka ter  se še pravočasno  popravi storjene napake, bo pripeljalo do našega skupnega cilja - izgradnje vizualno in cenovno ustrezne športne dvorane, ki bo postavljena na ustreznejši lokaciji in bo njeno vzdrževanje dolgoročno predstavljalo veliko nižji letni strošek, kot je predvideno v prvotnem načrtu.

DRAGA MOJA LOŠKA DOLINA, NAJ BO SREČNO V ZVEZDNIH STEZAH

in

NAJ, KLJUB VIŠINI (»NA POVELJNIŠKEM  MOSTU«) PREVLADA RAZUM!

[https://www.youtube.com/watch?v=1PECugqJLjw]

SIMFONIJA USODE ALI BEDANČEVE UKANE V DEŽELI SEDMIH PALČKOV (Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 5, c mol, op. 67)

VRATA USODE SO SE ODPRLA.

Četrtek, 6. 12. 2018 ob 18.00.

 https://www.youtube.com/watch?v=veUmVDhqCYo

V občutno preveliki sejni sobi, za katero se je približno leto nazaj zapravilo okoli 67.000 EUR, vstopa izvoljenih »šest« (sedmi je že bil v prostoru).

Pa se vrnimo malo več kot leto nazaj – v leto 2016/17

Kljub opozarjanju (manjšinskih »neposvečenih« svetnikov), da je NERACINALNO POTROŠITI cca 67.000 EUR ZA NEPOTREBNO INVESTICIJO, občinsko vodstvo skupaj s »posvečeno večino« vseeno odloči, da je nujno potrebno obnoviti podstrešje občinske stavbe (občinske seje so takrat potekale v ti. gasilski sejni sobi) in v njem narediti veliko sejno sobo z vso potrebno tehniko za snemanje sej.

In za 67.000 evrov kasneje dobimo novo sejno sobo, ki omogoča »gostilniški nivo razprave«,  saj razpravljavcu ni potrebno pristopiti do govorniškega odra.

Vse lepo in prav. Mogoče je bila stara »gasilska« sejna soba res malo tesna za 14 SVETNIKOV skupaj z občinskim vodstvom. In mogoče so bili stoli res malo manj udobni, pa tudi za razpravljanje je bilo potrebno malo več gibanja, ampak… 67.000 EUR za udoben stol in mikrofon pred skoraj vsakim svetnikom??!!
Mogoče sem čudna, ampak kot smo razmišljali  »mi neposvečeni«, bi bilo ceneje kupiti udobne blazine za vsak stol, pa tudi sprehod do mikrofona ni bil tako napačen, saj je po dolgem sedenju res »pasalo« malo pretegniti noge.

Vsaj delčka tega zneska (67.000 EUR) bi bila malenkost bolj potrebna stara kulturna dvorana, kjer imamo občani srečo uživati v kakovostnih predstavah, ampak kar je je. Sejno dvorano smo dobili, nismo se več stiskali in sedenje je bilo res bolj udobno.

Le v razmislek… ob investiranju je bilo očitno nepomembno vprašanje, kako bodo do nove sejne sobe dostopale osebe, ki so soočene z invalidnostjo in nikomur iz občinskega vodstva ni padlo na pamet, da bi bilo potrebno dostop omogočiti vsem občanom Loške doline... tudi gibalno oviranim občanom.

A glej si ga zlomka. Le nekaj mesecev kasneje  je občinsko vodstvo ob podpori svoje »posvečene večine« (in to ravno v veliki udobni sejni sobi, kjer za 67.000 EUR lahko udobno sedi NAJMANJ 14 SVETNIKOV), izglasovalo, da je »nujno potrebno« spremeniti volilni sistem ter ZMANJŠATI ŠTEVILO ČLANOV OBČINSKEGA SVETA IZ 14 NA 7.

Res je zanimivo, kako se brez težav (razmisleka) sprejemajo »nujne pomembne« odločitve o porabi 67.000 EUR, le nekaj mesecev kasneje pa naša »elita«, ponovno doživi razsvetljenski preblisk, da je sprememba volilnega sistema nujna in edina pravilna, racionalna in smiselna za preživetje naše občine. Skratka - kot »dober gospodar« se odločijo zmanjšati občinske stroške z zmanjšanjem števila svetnikov.

Hmmm… ali pa je mogoče zgodba malo drugačna?

Nočem napletati, da je šlo za volilno matematiko in preračunavanje, da nekdo le tako lahko doseže večino v občinskem svetu zaradi njemu »ubogljivih« volivcev, saj za to nimam materialnega dokaza. Zato naj ostane le pri vprašanju »ali je bilo teh 67.000 EUR upravičeno porabljenih za NOVO sejno sobo«?

In tako je sejna soba v letošnjem letu postala občutno prevelika za izbrano peščico sedmih… no ja, je pa udobna temu ni moč oporekati.

Vračamo se v sedanjost in vstop »izvoljenih šest« v novo občinsko sejno sobo v podstrešju občinske stavbe.

Vstop, presenečenje in nejevolja.

Določen sedežni red nas razporedi tako, da šest svetnikov sedi v vrsti kot »pred strelskim vodom«, druga polovica sejne sobe je prazna in vseh šest svetnikov gleda v nasprotno steno (ki je mimogrede res lepa stena, saj je bila obnovljeno nedolgo nazaj znotraj tistih 67.000 EUR).

Res »Brincljevski« občutek, da smo kot »palčki ujeti v kletki Bedančeve koče«. Manjkal je le še zvok »še bl žvo, še bl noro, še bl na poskok«… 

(https://www.youtube.com/watch?v=dgG5smOLPQA)

Imena enega od svetnikov ni v tej »ravni strelski liniji« in kot začasni predsedujoči po poslovniku, sedi poleg sedanjega (in bodočega župana), kar daje slutiti, da bo tam ostal tudi za naprej kot s strani župana imenovani podžupan.

Po večinskem negodovanju preostalih (bodočih) članov občinskega sveta in zahtevi po odgovoru na vprašanje, kdo je samovoljno določil takšen sedežni red, je s strani občinske uprave prišel odgovor, da ga je določil direktor občinske uprave.

Ker se je negodovanje nadaljevalo in je medtem vstopil dosedanji (in bodoči) župan, smo prisotni z njegove strani dobili odgovor, da je sedežni red določil on sam. V razpravo se je vključil tudi poleg njega sedeči bodoči svetnik in ostro izjavil: »kaj bi sploh rada, kaj te moti, tako je prav, ker se govori v kamere, ne pa en z drugim in ni potrebe, da se gledamo in da je prav da smo premešani, ker smo tukaj za vse in ni strank«.

Na takšno aroganco je pač bilo potrebno odgovoriti in gospod bodoči, poleg župana sedeči, svetnik je dobil poduk, da »je bistvo demokracije pogovor med ljudmi in ne govorjenje v kamero in nastopanje za javnost«, zato je sedežni red zelo moteč in neprimeren.

V pogovor se je vključil tudi bodoči župan in zelo ostro povedal, da se je »on odločil, kako bomo občinski svetniki sedeli in da so imena razporejena po vrstnem redu kot je bilo število glasov » in »da bo na nasprotni strani sedela občinska uprava«

(Po tem arogantnem nastopu, mi je na misel ponovno prišla zgodbica o »sestri Ratchet«). 

Po zahtevi naj župan pove, kdo mu daje to pristojnost, da določa takšne zadeve glede občinskega sveta, smo dobili odgovor, da »JE ON ŽUPAN IN ON O TEM ODLOČA«.

[Hmmm… odgovor kot se pritiče pravemu »cesarju«.]

Po zahtevi naj predstavi predpis v katerem piše, da je to njegova pristojnost, je ponovno ostro povedal, da je župan in »da ima to pravico«.

(Še ena »cesarska« izjava… cesarska krona je bila očitno že na glavi, čeprav glava uradno še

ni bila »kronana« (beri: potrjena))

Po ponovni zahtevi, da pojasni od kod mu ta pravica…. odgovora ni bilo več (očitno je bil bodoči gospod župan prepričan, da bo izjava v stilu »jaz sem župan in JAZ ODLOČAM« zadostovala).  

Kakor koli že, svetniki smo ta zelo zanimiv (pred)začetek seje zaključili z dogovorom, da se bomo o tem pogovorili sami na »kadrovski komisiji« in se odločili, kako bo zadeva zastavljena za naprej, to sejo pa smo se MI ODLOČILI , da jo izpeljemo tako kot je nekdo drug ukazal.

Seja se je nadaljevala s predpisanimi formalnostmi potrjevanja mandatov, predstavitev poročila s strani predsednice občinske volilne komisije, potrjevanje mandatov članom občinskega sveta, potrjevanja mandata župana.

In glej ga zlomka,  spet se je pokazalo nepoznavanje predpisov s strani sedanjega/bodočega občinskega vodstva.

Po poslovniku prvo konstitutivno sejo, do potrditve mandata županu, vodi najstarejši član občinskega sveta. Ko je županu mandat potrjen, pa najstarejši član občinskega sveta te pristojnosti nima več.

Zgodilo pa se je, da je po potrditvi mandata županu, najstarejši član vodil sejo še naprej (potrjevanje sestave ti. kadrovske komisije), župan pa je (vede ali nevede) obsedel ob njem. Ob mojem opozorilu, da imam »proceduralno« pa se je le nasmehnil in seja je bila medtem zaključena.

Evo, tako je to. In človek se resno vpraša ali je zaradi te nepravilnosti sestava ti. kadrovske komisije sploh verodostojno potrjena ali ni.

Mogoče sem malenkostna, ampak pravila so napisana zato, da se jih upošteva in se po predpisanih pravilih vse ljudi obravnava ENAKO.

Mogoče pa živim v zmoti in bi zadostoval »gostilniški pogovor« ob dobri domači klobasi in šilcu domačega žganja namesto dviga rok.

Ampak naj bo v tem primeru tako kot je.  Kot pravi Rabindranath Tagore:

»Spal sem in sanjal, da je življenje radost; prebudil sem se in ugotovil, da je življenje dolžnost. Ravnal sem se po tem in glej, dolžnost je postala radost!«

Mandati so potrjeni!

Ker se po tako zanimivem začetku mojega »svetnikovanja« počutim res pravljično, se za trenutek preselimo v vsem znano deželo sedmih palčkov.

Kot je poznano so se (ali pa se še) palčki ukvarjali z rudarjenjem. In to se je simbolično že zgodilo tudi v realnosti.

Dan pred prvo konstitutivno sejo občinskega sveta je župan dobil pisno pobudo od enega izmed sedmih »palčkov« (no ja, v resnici je bila »palčica«) »naj župan (oz. občinska uprava) po konstitutivni seji vsem svetnikom predstavi projekte, ki so v občini trenutno v teku, iz razloga, da svetniki pridobijo informacije iz prve roke in zastavijo tudi vprašanja.«

Predlog je bil, da »se predstavi predvsem projekte o katerih se največ govori: gradnja doma za ostarele, gradnja večnamenske dvorane, vodooskrba (plan obnove vodovodnega omrežja in iskanje novega vodnega vira - Čolniči) in še kakšnega za katerega mogoče sploh ne vemo.« 

Seveda z namenom, da se izve »v kakšni fazi so projekti, kdaj se predvideva začetek, mogoče tudi kdaj je predviden zaključek, kolikšen bo strošek za občino, kakšna risba, skica, dokumentacija na to temo...«

In pisni odgovor župana je bil: »Žal po današnji seji ne bo možna koordinacija oz. razgovor o temah, ki vas zanimajo, kajti po seji imam že načrtovan drug dogodek. V kolikor pa bi se želeli oglasiti na pogovor kateri drugi termin, mi prosim sporočite.«

»Palčica je rudarila« naprej in v pisni korespondenci podala predlog: »Mogoče bi zadeve lahko predstavil direktor občinske uprave. Tudi od drugih svetnikov sem dobila odziv, da bi bilo srečanje na to temo zelo dobrodošlo in da imajo vprašanja.«

Napisala je tudi: »Ne zdi se mi smiselno, da se sestajamo individualno, saj se s tem neracionalno porablja čas, pa tudi prav je, da vsi svetniki pridemo do enakih informacij.

V kolikor pač danes seznanitev ne bo možna, dajem pobudo, da srečanje na to temo vseeno skličete od nekem drugem terminu (dovolj zgodaj, pa v popoldanskem času, saj so v dopoldanskem času svetniki večinoma zasedeni).«

In rezultat tega »rudarjenja« pa je bil, da na konstitutivni seji NI BILO NE DIREKTORJA, NE NIKOGAR IZ OBČINSKE UPRAVE, razen pristojne za DD in zapisnikarice. Župan pa po zaključeni seji ni vzbujal pretiranega občutka, da bi se mu zelo mudilo na »druge obveznosti«.

 Skratka odgovora na prej zastavljena vprašanja še nismo dobili, bodo pa »palčki rudarili« še naprej in slej ko prej bo narejen izkop… pa upam, da bo tisto kar bo prišlo na dan nekaj, česar bomo vsi občani Loške doline veseli (tj. upamo na projekte, ki se izvajajo/ali se bodo izvajali  racionalno).

Ob zaključku, po prebranem, naj si simboliko naslova razloži vsak sam. In kot jo bo sam razumel, tako bo prav.

                                                                  Zgodba gre naprej.

Mandati članom občinskega sveta so potrjeni. Tako je občinski svet konstituiran in delo za katerega so nam občani zaupali svojo prihodnost, se je začelo.

»Peta simfonija je danes enako živa, kot je bila ob svojem nastanku, vsaki generaciji glasbenikov in poslušalcev pa ponuja neizčrpne interpretativne možnosti. Udarce usode, oziroma motiv pa  je Beethoven sam razložil s stavkom: "Tako trka usoda na vrata".« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Simfonija_%C5%A1t._5_(Beethoven))

Naj ob tej priložnosti zaključim z modro mislijo Saj Babe:

NOBENO VESELJE NI ENAKO TISTEMU, KI TE PREVEVA OB MISLI, DA SLUŽIŠ DRUGIM.

Pravljični pozdrav!