No, pa je prišel čas ocvrtega piščanca
po dunajsko, francoske solate, srbske sarme in slovenske potice.
Ta mednarodna kulinarična zmešnjava
kraljuje na naših mizah že odkar se zavedam svojega obstoja.
V novejšem času pa so se naše mize obogatile še
s pokrajinskimi kulinaričnimi značilnostmi kot sta kraški pršut in prekmurska
gibanica ob sodelovanju dolenjskega cvička, kraškega terana in neprekosljivega
rumenega muškata iz prleških goric.
Priznam, da me že ta internacionalna
namizna zmeda vsako leto toliko uniči, da se razreševanja slovenskih
pokrajinskih »problemov« največkrat niti ne lotim.
Razreševanje tozadevnih
internacionalnih težav je res hudo naporno delo.
Začne se z božično večerjo in
nadaljuje na novoletni večer.
Po celodnevnem kuhanju, pečenju in
nenehnemu pritoževanju nad vsem in vsakim, ki si drzne prestopiti prag
»posvečenega« kuhinjskega delovnega okolja vrle gospodinje, se začnejo kopičiti
ogromne količine vabljive, mastne in kalorične hrane, ki bodo na božični in
novoletni večer večini družinskih članov
»ustavile« prebavo in povzročile »neizmerno trpljenje« v preostanku praznične
noči in še nekaj dni za tem.
Če dobro premislimo, je zadeva iz zgodovinskega vidika nekako
logična.
Piščanec po dunajsko je Avstrijec. Francoska
solata pa Francozinja.
Če gremo v zgodovino je bila Marija
Antoaneta, rojena kot habsburška nadvojvodinja, poročena z Ludvikom XVI.. In
tako je postala kraljica Francije. V
letu 1793, v času francoske revolucije,
je bila usmrčena z giljotino. V nadaljevanju je Francoska republika
Avstriji napovedala vojno in se je začelo. Enkrat zmaga en, enkrat drugi itd.
Če smiselno povežemo ta zgodovinska dejstva z našo
dunajsko - francosko - piščančje - solatno navezo, ni variante, da bi bil v
želodcu mir.
Nenehno vojskovanje med oljem iz
pohanja in majonezo iz solate, povzroča stalne notranje spopade, ki se
izmenjujejo z glasnimi trebušnimi zvoki (nekaj med zavijanjem hudega vetra in
trobljenjem trobente ob začetku vojaškega napada), občasnimi glasnimi bojnimi
poki z zunanjim efektom, ki se ga »razveselijo« nosne čutnice in seveda glavobolom,
ki se kot na vrtiljaku izmenjuje s slabostjo in vrtoglavico.
V ta notranji avstrijsko-francoski
spor se obvezno vmeša še »nežna slovanska duša« v obliki kalorične orehove
potice in ni ga junaka, ki bi brez »jamranja« preživel ta mednarodni spopad.
Potem se začnejo »sanacijski ukrepi«,
da se kolektivne internacionalne želodčne težave vsaj nekoliko ublažijo.
Pade komanda: »Zdaj pa bi bilo dobro,
da gremo malo na zrak, na en kratek sprehod, da se hrana malo poleže«. Ob
vsesplošnem negodovanju, iskanju toplih oblačil in čevljev pri katerih se (iz
»varnostnih razlogov«) pri obuvanju ni potrebno skloniti in zavezovati vezalk, v
gosjem redu odcapljamo na »takozvani« sprehod za pospešitev mednarodnih
pogajanj (beri:peristaltike).
Po 15, 20 minutah - vrnitev v toplino
doma.
Zdaj so na vrsti pokrajinske
kulinarične dobrote. Miza polna kraškega pršuta, sira (od lokalnega kmeta),
domačih vloženih kumaric, domačega kruha in
prekmurske gibanice. Zraven se prileže kozarček rujnega iz ene od
pokrajin (samo za boljšo prebavo, da se razumemo) in domač jabolčni sok.
Potem se začne.
Iz internacionalnega želodčnega spora,
preidemo v medpokrajinski želodčni spor, ki dokončno »zabetonira« črevesje.
A v drugi polovici noči se začne tisto
pravo.
Pravi »balkanski žur« s tisto pravo,
sočno, v pečici pečeno sarmo, ki ti po žilah požene kri in po »rebrih razobesi lističe
kislega zelja« ter olajša vsem dobro znane želodčne meddržavne in
medpokrajinske spore.
Priznam, krasna zadeva, ki zelooo
olajša življenje in tako rekoč reši nadaljevanje prazničnega uživanja.
Ker smo naučeni, da je potrebno hrano
pojesti do konca (saj veste, kako so nas učili tisto o »zlati ptički in črnem
vranu«), se tega držimo še sedaj in sarme pospravljamo tekom celih praznikov…
sarma za zajtrk, sarma za kosilo in seveda sarma za večerjo. Tudi sanja se nam
o njej.
No ja, lonec je pač velik in ga je potrebno
napolniti. Pa tudi pečice nima smisla prižigati, če lonec ni v celoti popolnjen,
zato pač nastane te čudovite »reševalke mednarodnih sporov« toliko, da bi
nahranili eno večjo vojsko sestradanih mož.
In tako pride dan, ko sarme končnoooo
zmanjka in je do novih božično - novoletnih praznikov, nočemo niti videti
Tako mine leto in ko se ponovno
bližajo prazniki, se začne intenzivno ogledovanje in iskanje tistih
»tapravih« skisanih zeljnih glav in
veselo pričakovanje, ko bo ta srbska zadeva ponovno reševala
avstrijsko-francosko-slovenski želodčni spor in olajšala naše praznične dni.
Zato dragi moji, ob vsakem »sporu« (pa naj bo
to želodčni ali kakšen drugačen) potrebujemo prijatelja, ki bo pomagal pri
razrešitvi problema.
Torej… PRIJATELJSTVO JE POMEMBNO IN GA JE POTREBNO
VZDRŽEVATI TER OHRANITI.
Iz
zgodbe lahko (čeprav le preko te kulinaričnih posebnosti) razberemo nauk:
Prijateljstvo je najtežje razložiti. Ne naučiš se ga v šoli. Toda,
če se nisi naučil pomena prijateljstva, se v življenju resnično nič nisi
naučil.
(Muhammad Ali)
Želim vam PRAVE PRIJATELJE, KI VAM BODO STALI OB STRANI IN
VAM LEPŠALI VSAK DAN V NOVEM LETU.
Andrej Šifrer-Za prijatelje
Ni komentarjev:
Objavite komentar