KO SVET SE RODI OB PETKIH OB DVEH ALI »NAŠA (OBČINA) KRAJEVNA SKUPNOST 1980«

KO SVET SE RODI OB PETKIH OB DVEH ALI »NAŠA (OBČINA)  KRAJEVNA SKUPNOST 1980«

Vedno znova in znova se od srca nasmejem, ko gledam nanizanko Naša krajevna skupnost. Posneta 1980, pa je še vedno odsev današnjega dogajanja.

Zato ta malce bolj »odštekan« zapis, v prid boljšega razpoloženja v teh čudnih in zapletenih lokalnih časih, ki burijo duhove in na nek način ustvarjajo nasprotja v miselnosti.

Neverjetno, kako se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Prepričana sem, da ste vsi 30+ let, spremljali to zelo popularno nanizanko, ki nam je lepšala večere. Vsi tisti, ki pa je nanizanke ne poznate, si res vzemite čas in si poglejte vsaj eno od njih.

Zagotavljam vam, da se bo vaše razpoloženje popravilo, če se vam ne bo celo narisal nasmeh na obrazu.

Dan bo lepši in pogled v prihodnost nekoliko bolj optimističen.

(Nasa Krajevna Skupnost 1980 – Delegat (https://www.youtube.com/watch?v=jQPl-Pakkbs))

Torej, kakšne so spremembe v  ca 40 letih?

Predvsem razvoj tehnike. To je bila zelo velika razvojna sprememba.

Namesto pisalnega stroja Olivetti, je sedaj na mizi namizni računalnik, ki tudi slučajno ni tako »prepričljivo všečen«, kot je bil ogromen »polavtomatski« Olivetti s premikajočim se valjem v katerega je bil vpet papir. Težak je bil kot … skratka, kjer je dobil »mesto« tam je tudi nepremično ostal do njegove »eliminacije«.

Lahko pa si priznamo, da je »klofanje« po pisalnem stroju izgledalo veliko bolj »nobel in eminentno«, kot je sedanje pisanje na računalnik. Še bolj »fino« pa je bilo videti, ko je tipkarica med dva bela papirja vtaknila moder ali črn indigo papir in tako sočasno natipkala (neverjetna) dva enaka izvoda dokumenta. 

Res smo, še posebej otroci, zavidali gospem (takrat: tovarišicam), ki so znale »upravljati« s to ropotajočo »visoko tehnologijo«. Pa še v dvojniku so bili njihovi izdelki... navdušujoče  in zavidanja vredno.

Številčnejše razmnoževanje materiala, pa je potekalo z drugačno še bolj »tehnološko napredno« napravo imenovano ciklostil. Tudi to je v današnjih časih nadomestilo ne tako zanimivo (skoraj dolgočasno) kopiranje s kopirnim strojem, če računalniške tiskalnike zaenkrat izpustimo.

Uf, pa kako je dišalo po tem ciklostilu. Opojne vonjave so ti po dolgotrajnejši uporabi te »čudežne« naprave, pred očmi zarisale kolobarje, v glavi se je začelo vrteti kot, da si na kakšni opojni substanci… in čez čas ti je »svet postal lepši«. Posledično so se orati na ciklostilnem stroju  občasno zelooo  pospešili, občasno pa skoraj ustavili. Rezultat je bil, kopica zelo dišečih gradiv, ki bi jih najraje odnesel kar domov, da bi le ta opojni vonj čim dlje ostal v vohalnem organu.

Ja, tudi v osnovni šoli so se kontrolne naloge razmnoževale na ciklostil. Če že nisi imel pojma kaj naj na ta dišeči papir napišeš, si se imel vsaj lepo in si užival ob opojnih vonjavah, ki so ti »pomagale«, da je mučno vpisovanje neznanja v kontrolno nalogo minilo nekoliko lahkotneje.

Krajevna skupnost (in še ca 2 leti, od konca 1994 – konca 1996, tudi občina) v centru Starega trga pa je izgledala ravno tako, kot je predstavljeno dogajanje  v nanizanki iz leta 1980.

Čez cesto je bila znamenita Delikatesa (ti. Tesa), ki je bila osnovna celica dolinske modrosti in druženja. Med tednom (predvsem dopoldne) so se v njej rojevale razne »modrosti vezane na delo krajevne skupnosti«, ob nedeljah pa so se tozadevne modrosti poglobile tudi na področju »novosti in idej iz področja verskih skupnosti«.

Vse kar se je pomembnega dogajalo v krajevni skupnosti, se je »rodilo in doreklo« v znameniti Delikatesi. Če si potreboval pogovor s krajevnimi veljaki … ja kam drugam kot v Teso. Ob špricerju ali kavi je bilo veliko lažje zaokrožiti pogovor v sklepne misli »ustreznih« rešitev problema.

Ko si potreboval meso iz mesnice … kam drugam kot v Teso, ker je bil mesar (namesto v mesnici), ki je kot pomembna dolinska osebnost ravno tako sodeloval pri teh debatah. Že na vratih si mesarju povedal (točno tako kot je prikazano v nanizanki), kakšno meso in koliko ga potrebuješ in on je povedal »ali ga ima ali ne«. Potem pa si odbrzel pred zaprta vrata mesnice in mirno počakal še 5 ali 10 minut, da je mesar v Tesi do konca popil svojo kavico ali špricer in v svoji beli halji s kapico na glavi, prisopihal po hribu navzgor.

Ja, v Tesi si našel vse, od predsednika krajevne skupnosti, do policaja, poštarja, mesarja in še koga bi se našlo v tej ekipi. In tam si ustvaril ali razrešil vsak problem.

Nedelje v tem »posvečenem kraju« pa so bile sploh nekaj posebnega. Na ta dan, v dopoldanskem času,  so se zbirali »tapobožni« možakarji, ki so svoje boljše polovice pripeljali k maši, sami pa so jo (bolj ali manj brez vednosti boljših polovic) še pred začetkom bogoslužja odkurili na »mašo« v Teso. Takoj, ko je v cerkvenem »turnu« zazvonilo in s tem oznanilo konec bogoslužja, pa so vsi lepo vestno in ponižno stali pred vrati božjega hrama in počakali, da so z najdražjimi odšli domov.

Bili so tudi takšni, ki so se bogoslužja v cerkvi udeležili in šele po koncu tudi oni odšli na še eno malo drugačno in nič manj pomembno »mašo« v Teso. Boljše polovice pa so domov hitele kuhat govejo »župco« za nedeljsko kosilo. Tudi moj stari ata in stara mama sta bila med njimi. Jaz sem vedno odšla s staro mamo domov, ata pa v Teso, kar je veljalo za obvezno nedeljsko opravilo o katerem se ni spraševalo o potrebnosti, upravičenosti, racionalnosti. Tako je bilo, to je atu pripadalo in to smo vedeli vsi otroci. Seveda smo tak obred imeli za zeloooo pomembno in strašno imenitno nedeljsko poslanstvo.

Najbolj pa mi je bilo imenitno, ko je stara mama vsako nedeljo okoli  11. ure odredila:

»Pojdi po ata v Teso, južna je kuhana«.

V živo se spomnim s kakšnim strahospoštovanjem sem šla tja in nekje v množici možakarjev, ki so stali v dimni zavesi cigaretnega dima, pocukala starega ata za rokav ter mu čisto potiho na uho prenesla mamino sporočilo. In včasih, ko je bila predhodna razprava očitno zelo poživljajoča, mi je ata celo kupil sladoled – lučko. Tako dobrih lučk, kot so bile v tistem času, nisem lizala nikoli več. Bile so res nekaj posebnega te nedeljske Tesine lučke, pa čeprav so bile čisto navadne lučke iz Ljubljanskih mlekarn.

Sredi Starega trga je bila tudi samopostrežna živilska trgovina (kjer je zdaj KGZ), pa pekarija v objektu, kjer je sedaj pisarna zavarovalnice Triglav, parkirišče pred KGZ je bilo nekdaj balinišče, v sedanji samopostrežbi pa je bila železnina in trgovina z oblačili in ostalim blagom. Na vogalu te stavbe pa smo imeli tudi pošto.

Tole je bil nekako center vsega dogajanja v »naši krajevni skupnosti« in je izgledalo točno tako kot je predstavljeno v nanizanki iz leta 1980.

Poleg tega je k dobremu vzdušju pripomoglo tudi uspešno poslovanje Kovinoplastike Lož in cerkniškega Bresta z obratoma Gaber in Marof. Gradila so se nova naselja družinskih hiš, vsako soboto so bile veselice (ali v TVD, lovske veselice v gozdu pri lovskih kočah ali gasilske veselice), ljudje so bili v povprečju solidno preskrbljeni in dokaj sinhronizirani pri organiziranju in udeležbi  na skupnih dogodkih.

In res se je življenje odvijalo nekako tako kot v nanizanki poje Andrej Šifrer:

»Dan pred teboj ti nič dobrega ne obeta,

neprijazen je kot so šoferji mestnega prometa.

Tu sestanek, tam je zbor,

pa spet nova seja,

poln urnik kakor so lokali okrog RTV-ja.

Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Več kot sam o sebi, o meni kompjuter  ve,

zdaj smo spet številke, zdaj nismo več ljudje.

Vse ostrejši je ta naš kamen spotike,

da prav nesmrtni imajo največje spomenike.

Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Ko svet se rodi v petkih ob dveh,

ko odprejo se vrata in sliši se smeh.

Ko masko nasmeha si nadene še šef,

ker svet se rodi v petkih ob dveh.

64 ur zdaj imaš na razpolago,

da za konec tedna si privoščiš zgago.

Ne verjemi tem, ki glasno govore,

da smo tukaj sami dobri ljudje.

Ampak to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Ko svet umira v nedeljo zvečer,

ko vsi smo zbrani in v hiši je mir.

Ko lokal bo zaprl še zadnji oštir,

svet bo umrl v nedeljo zvečer.«

Saj v resnici  ni bilo vse tako pravljično in čarobno, a če z nasmehom pogledaš serije »Naša krajevna skupnost« iz leta 1980, in si zamisliš tudi naše ljudi, ki jih poosebljajo liki v nanizanki, postane v mislih vse precej posrečeno, všečno in hudomušno.

Edino kar te ob tem zaskrbi, je misel na podobnost z današnjim dogajanjem in razmišljanjem…

… 40 let pozneje???

Bilo je leta 1980, odvija se v nanizanki:

Pravi delegat Pipan: »Tovarši, v srednjeročni načrt mora najprej priti pet letni razvoj cestnega omrežja. Drugič obnova kanalizacije in vodovoda. Tretjič izgradnja športnega centra. Četrtič izgradnja stanovanjskega naselja Trata 15. Petič graditev blagovnice. Šestič obnova in razširitev objektov za rekreacijo. Sedmič priprava objekta za formiranje industrijske cone.

Predsednik se razburi: »Ja čakaj no čakaj, ampak meni se zdi, da ti govoriš o republiških investicijah……«

Ja, nekatere stvari se očitno ne spremenijo nikoli.

Pa neglede koliko let preteče, koliko generacij in sistemov se zamenja. Obnašanje ljudi je enako, problemi so vedno isti in njihov način reševanja tudi.

Pa v nadaljevanju še en dokaz, da se določene zadeve ne spremenijo nikoli.

Če se poglobimo se v besedilo pesmi Maček v žaklju, ki so jo daljnega leta 1969 prvič izvedle Bele vrane.

(Bele vrane so bile slovenska vokalno-instrumentalna zasedba, ki je igrala pop glasbo. Delovali so od 1967 do 1973. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Bele_vrane)).

Ej to pa to, zmeraj nas uče,
a pri tem tako kislo se drže.
Če pa vesel in pogumen si,
boš mladost živel daleč od skrbi.

Življenje je blazno resna stvar,
kaže ti roge, nam pa to ni mar.
Vsak naj živi kakor ve in zna,
to ga izuči, v tem je čar sveta.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Prav smešni so, ko nam pravijo:
saj življenje ni, kakor se vam zdi,
očala naj vsem nakupijo
morda skoznje svet,
pameten bo spet.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Življenje gre svojo večno pot,
polno je laži, polno raznih zmot.
Ker pa nekoč mladi so bili,
naj nam dovole,
da sedaj smo mi.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo.
A vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Saj, včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo.
A vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo,
ne sprejmemo!

(https://www.youtube.com/watch?v=8K36-f1qdJ8)

Nasveti so enaki, uporniški odziv mladih (in vseh ostalih) je enak, a življenje se odvija naprej, tako kot se je odvijalo že do sedaj.

 In še vedno se pojavljajo »mački v žaklju«, ki se ponujajo kot »nepogrešljivo čisto zlato«.

(Slovenski frazem maček v žaklju, na primer v najbolj značilni stavčni zvezi kupiti mačka v žaklju pomeni kupiti kaj, ne da bi stvar prej videli ali poznali.

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Ma%C4%8Dek_v_%C5%BEaklju))

Ponovno … nekatere stvari se očitno nikoli ne spremenijo.

So pa tudi izjeme, saj smo spoznali, da v vsakem žaklju pa le ni mačka.

Nekateri žaklji so prazni, s planirano prihodnjo polnitvijo glede na skupne potrebe. (http://www.upravneenote.gov.si/cerknica/javne_objave/).

»…..  Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi…..«

(https://www.youtube.com/watch?v=jQPl-Pakkbs)

Pa se vrnimo nazaj v »bolj odštekan zapis, v prid boljšega razpoloženja v teh čudnih in zapletenih lokalnih časih«.

Ponovno prebudimo otroka v sebi .

V svojih  mislih postanimo vsem dobro poznan slovenski literarni junak »Kékec (Mežnarčev Gregec)«.

Ki ga je leta 1918 ustvaril Josip Vandot. Kekec je pogumen in prijazen pastirček, ki na visokogorskih [pašnikih doživi marsikaj zanimivega. Medtem ko se njegova čreda ovac in goveda mirno pase, se on sprehaja in raziskuje po gorskih travnikih in poteh.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Kekec)

Bodimo pogumni, raziskujmo in bodimo pozorni na naše travnike, ob tem naj nam na naših poteh za spodbudo v ušesih odzvanja poživljajoča Kekčeva pesem. (https://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM)

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

(http://www.hervardi.com/pesmi/kekceva_pesem.php)

Niso nalezljive samo slabe stvari.

Tudi upanje, sreča in veselje so nalezljive.

[Dalton]

BAJKE IN POVESTI NA OGRADAH ALI NATEG TRIDESETLETJA OB PETJU RAJSKE PTICE

BAJKE IN POVESTI  NA OGRADAH  ALI  NATEG TRIDESETLETJA OB PETJU RAJSKE PTICE

Kot ena izmed prvih otrok zdajšnjega Smelijevega  naselja (nekoč imenovanega enostavno Lož), mi iz spomina prihaja kar nekaj dogodivščin in prigod (uh…iz 40 ali 30 let nazaj),  pri katerih smo vaški mulci pripomogli, da so bile te dogodivščine »še bolj imenitne« in še bolj »ubrisane«, kot bi bile brez naše »pomoči«.

Ko še ni bilo šestih blokov, in še ni bilo  več kot polovice hiš nad njimi, je bilo vse eno veliko polje in nad poljem gozd, ki je zakrival (in tudi prikrival) eno »najimenitnejših igrališč«, ki si jih otrok lahko zamisli - znamenito lokalno smetišče.

Ne vem, če se še kdo spomni, ampak v tistih časih so tudi do naših krajev pripotovale ogromne črede ovac, ki so jih na pašo prignali pastirji iz Bosne. Spominjam se črede iz najmanj 10 000 glav ovac, ki je bila teden (oz. celo več, če me ne vara spomin) stacionirana na teh naših tedaj še nepozidanih pašnikih.

Ko velika ljubiteljica živali sem skoraj ves svoj prosti čas, ko so bile tam, preživela v sredini te črede, uživala ob igranju z ovcami in klepetala s pastirji ter jim včasih prinesla tudi kak prigrizek. Tudi malo ovčko so mi ponudili za hvaležno darilo, a na mojo neizmerno žalost je nisem mogla vzeti. Joj, kako sem bila žalostna, ko so se zaradi iskanja nove paše, odpravili naprej. Mi je pa ostal nepozaben spomin na to prelepo doživetje.

Nad tem travnatim območjem je bil gozd, ki je bolj ali manj uspešno zakrival za nas otroke nadvse imenitno smetišče polno raznoraznih »zakladov«, ki so burili otroško domišljijo.

Res je bilo nekaj posebnega.

Kako se je na to smetišče (del je bil iz treh strani zabetoniran,  da se smeti niso posipale po hribu navzdol) vozilo smeti, nimam v spominu. Vem pa, da je bilo tam vedno znova in znova  ogromnoooo »zelo imenitnih« stvari, ki smo jih mulci redno raziskovali, iz njih izdelovali nadvse »uporabne« pripomočke, ki pa so zelo »prav prišle« tudi pri izvajanju raznih vragolij in »eksperimentov«. Vsak možen trenutek (in če doma seveda niso opazili), smo jo pobrisali na tisti ogromni kup smeti, ki so jih drugi zavrgli, za nas pa so bili vredni čistega zlata.

Kaj vse se je našlo…. uf, to je bilo življenje.

Še posebej fino pa je bilo za 1. maja (oz 30. aprila), ko smo pripravljali tradicionalne kresove.

Več dni smo »garali«, da smo drug drugega prehitevali pri pobiranju avtomobilskih gum, ki so zagotavljale, da je kres res dolgo gorel (ekologi, kar mirne živce oz. ne se preveč razburiti, saj v tistih časih nam ni nihče povedal, da je to zelo škodljivo za naravo in nas).

Žal pa je prišel tudi čas, ko so smetišče zaradi vedno bolj razvijajoče ekološke zavesti sanirali in »zakladov«, ki so nam mulcem polepšali marsikatero igro, ni bilo več. Kako je sanacija potekala in kam so »skrili« te naše zaklade, ne vem. So pa to območje uredili in parcele prodali za gradnjo individualnih družinskih hiš.  Mi smo v tem času na srečo odrasli in nas takšni »smetiščni zakladi« tako ali tako niso več mikali. Življenje je šlo dalje.

Vem pa, da je na sredini tega naselja je še nekaj časa ostala ogromna jama, ki se je z leti zapolnila z »raznim (ne)eko  materialom« iz vseh vetrov. Vse skupaj pa se je prekrilo s plastjo peska in zemlje. In tega sem prepričana, da se prvi »golanci« dobro spomnijo.

In zdaj je, že zaradi vsega predhodno povedanega, edina možna uporabna vrednost tega zemljišča le za ti. »vaški plac« oz. igrišče za podmladek iz Ograd, ki ga na srečo ni tako malo.

Majda Sepe - Med iskrenimi ljudmi  (https://www.youtube.com/watch?v=MXAUaJ6Pcd8)

Med iskrenimi ljudmi
se nikoli ne zgodi,
da zmaga laž,
pri vseh drugih pa velja,
da je nekaj slabega,
če preveč priznaš.
In odkar ta svet stoji,
so na njem živeli ti in ti,
človek bližnjega spozna,
ko ga ta enkrat izda,
do takrat pa malo veš.
Med iskrenimi ljudmi,
so preproste vse reči,
kot jasen dan.
Se pa najde marsikdo,
ki se zdi mu prepusto,
če je svet ubran.
In če misliš tudi ti,
da je dolgčas brez laži,
pojdi raje z njo…
naj se z dnevom jutrišnjim,
med iskrenimi ljudmi zbudim.

Od takrat (prebujanja eko zavesti in gradnje tega naselja) je sedaj 30, 35 ali celo 40 let bolj ali manj mirnega življenja prebivalcev Ograd na obronkih gozda. Mirnega življenja… dokler par let nazaj ni nekdo zaslišal rajske ptice, ki je zapela svojo zavajajočo pesem.

»Rajska ptica se vedno nenadoma pojavi, po navadi v gozdu ali gaju, ima zlat kljun in krasi jo prekrasno perje, lahko tudi zlate barve. Prepoznana pa je tudi po zelo lepem petju, ki poslušalca zavede in mu ta pogosto sledi.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Rajska_ptica)

In začela se je »bajka in povest na Ogradah«, ki je sicer ni napisal Janez Trdina.

(slovenski pisatelj in zgodovinar, * 29. maj 1830, Mengeš, † 14. julij 1905, Novo mesto), ki je prehodil Dolenjsko in Belo krajino in na svojih popotovanjih beležil svoja spoznanja o ljudskem življenju, delu, verovanju in navadah. To je kasneje uporabil v avtobiografskih delih, povestih, črticah in bajkah. Ene izmed znanih del so njegove Bajke in povesti o Gorjancih . (https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Trdina)

Je pa njegova zgodba RAJSKA PTICA lahko za vse zelo poučna, če se izhaja iz nauka, ki ga zgodba vsebuje.

Oglejmo si le odlomek, za vse, ki je ne poznate ali pa ste jo pozabili:

»Bil je imeniten grof. Ta grof je šel v Gorjance na lov. Velika družba prijateljev in lovcev ga je spremila. Grof ugleda medveda in skoči za njim. Medved šine v goščavo, grof za njim. 

Medveda zmanjka in grof vidi, da se nahaja v neznanem kraju, po katerem še nikoli ni hodil.

Ta kraj je bil najlepši gaj, kakršnega ni videl ne v domači ne v tujih deželah. Z dreves so visela zlata jabolka iz debel se je cedil iz nekaterih med, iz nekaterih dišeče kadilo; prelepo je dišalo v tem gaju vse: trava, cvetice in celo listje na drevju. In če je grof pogledal na zemljo, se je lesketalo okoli njega brez števila bistrih studencev, v katerih se je pretakala srebropena voda po zlatopeski glini.

V senci krasnega gaja je bilo tiho, za čudo tiho. Poskakovala je od veje do veje samo ena ptičica. Nihče ne bi bil rekel, da je ptičica lepa, ko ne bi bila imela zlatega kljuna. Ali še lepši, stokrat lepši od zlatega kljuna je bil nje mili, sladki glas, katerega se grof ni mogel naslušati.

Ker se je bil utrudil, je sedel na klop, da se nekoliko odpočine, obenem pa kratkočasi z rajsko divnim petjem zlatokljune ptice. Tako je sedel in poslušal, kakor je mislil, dobre četrt, morebiti tudi pol ure. Prav nerad se je dvignil, ali se je dvigniti moral, da ga lovska družba ne bi pogrešila in se zanj bala.

Iz prijetnega gaja je prišel kmalu nazaj v goščavo in iz goščave na plan. Oziraje se na vse strani, je klical prijatelje in lovce, ali nikjer ni bilo žive duše: lovska družba je izginila, kakor da bi se bila pogreznila v zemljo.

Grof se je naveličal klicati in iskati, in šel domov. Ali silno se je čudil, da potov ni skoraj več poznal.

Koder je rasla poprej hosta, so se izprehajali po vinogradih veseli gorniki, in koder so pasli pastirji drobnico, so se zdaj trudili pridni oratarji.

Grof je strmel in si mel oči, ne vedoč, kaj bi si mislil, da se mu je pripetilo. Vprašal je gornike, če niso videli njegove družbe.

Gorniki so se mu začudili in dejali: "Kakove družbe? Kdo pa ste? Mi vas ne poznamo, ker vas še nikoli nismo videli." Vprašal je tudi oratarje, kdaj so šli domov grajski gosti in lovci.

Oratarji so se začudili in dejali: "Kaki gosti in lovci? Naš graščak ne lovi zveri, on lovi nas uboge kmete. Dokler je živel naš rajni grof, nismo vedeli, kaj je hudo. O slabih letinah nam je dajal živež zastonj. Na tlako nas ni nikoli silil. Desetino smo mu nosili v grad, kolikor smo sami hoteli. Od revežev ne bi bil vzel ne enega klasa.

V krčmah smo pili z njim in se gostili na njegov račun. Z našimi otroki se je šalil in igral in jih ljubil kakor svoje, da bi bil dal zanje svojo krščeno dušo.

Blagi gospod je šel v Gorjance na lov in tam ga je medved raztrgal. Zdaj se veseli v nebesih, katera je tudi pošteno zaslužil.

Njegovega praznega gradu se je polastil hmeljniški baron. Baron je delal s kmeti grje, nego s črno živino. Vole je prodal, mesto njih smo mu orali polje mi, naše žene in otroci. Za nami pa so hodili njegovi biriči in nas priganjali na delo z biči.

Biči pa niso bili spleteni iz govejskih jermenov, ampak iz kože, katero je baron urezal iz naših hrbtov.

Desetino je zahteval od vsega, kar raste na polju in v vinogradu, in od vsega, kar se pita in krmi v hlevu in v svinjaku. Zahteval jo je od revežev kakor od bogatinov, o slabih letinah ravno tako kakor o dobrih.

Ljudje so strašno godrnjali in preklinjali. Baron je pa rekel zabavljivo: 'Naj se zgodi po vaši volji!

Če nečete dajati desetine vi meni, jo bom dajal jaz vam.' In začel je jemati kmetom ves pridelek in priredek, puščal jim je samo borno desetino.

Mi smo poginjali od lakote in se jeli puntati. Baron pa je nabral krdelo žolnirjev in šel na lov. To je bil čuden lov, da svet še ni takega videl. Volkov, zajcev in druge živali se ni dotaknil, streljal in pobijal je samo kmete.

Kadar so mu prišli prijatelji v gosti, jim je napravil tako igro, da so se je gotovo vsi hudiči veselili. Igral je z njimi s kmetskimi glavami za kmetska dekleta. To grozo in silo trpimo zdaj že veliko veliko let. Ravno danes je trideset let, kar nam je vzel Bog dobrega grofa in z njim vred ves mir in vso srečo našega življenja."

Pazljivo je poslušal grof bridke tožbe ubogih oratarjev in se uveril, da ga je zadrževalo sladko petje zlatokljune ptice ne dobre četrt ali pol ure, ampak celih trideset let.

Ko se je razodel oratarjem, so ga spoznali najstarejši med njimi in vsi so popadali pred njim na kolena in glasno zahvalili Boga za neskončno milost da jim je povrnil dragega dobrotnika in odrešenika.

 Grof jim je rekel: "Vstanite in poiščite si orožja! V moj grad gre iz goščave pod zemljo skrivna pot, ki sem jo izdolbel s svojimi rokami in nisem povedal nikomur zanjo. Jaz pojdem pred vami; preden preteče štiriindvajset ur, bomo grad pridobili in vaše in moje sovražnike zasačili."

Hmeljniški baron je napravil tisti dan veliko gostbo, na katero je povabil vse svoje prijatelje in biriče. Po pojedini se je začel z njimi igrati, ne s kvartami in za denar kakor drugi, ampak po svoji stari navadi s kmetskimi glavami za kmetska dekleta.

Iz grada pride na igrališče oznanilo, da se je odprla zemlja in bruhnila iz sebe drhal oboroženih kmetov in rajnkega grofa. Baron se je zakrohotal: "Ta šala je vredna, da igramo nadalje vsak pot za dve dekleti in ne le za eno kakor do zdaj."

Grofovi kmetje so ujeli brez boja njega in vse njegove prijatelje in biriče. Grof jih je vpregel v pluge in brane in je oral in vlačil z njimi celo leto do zime.

Na delo jih je priganjal z biči, ki niso bili spleteni z govejskih jermenov, ampak iz kože, katero je izrezal iz njihovih hrbtov.

Ko je nastopila zima, je povabil vse svoje kmete in jim napravil veselico, da take še nikdar niso uživali, niti zanjo čuli. Po veselici se je pa napotil z njimi na igrališče.

Igrali so skupaj ves dan in vso noč z glavami hmeljniškega barona in njegovih prijateljev in biričev in igrali bogme niso za svoje ampak za graščine, denar in dekleta svojih mrtvih sovražnikov in krvnikov.« (http://lit.ijs.si/trdina.html#ra)

In nauk zgodbe: 

»Ljudje včasih vidijo samo eno stvar, se zavzemajo za delo, mislijo na večji zaslužek, in ne opazijo, kako čas hiti mimo njih, kako otroci rastejo, se prijatelji oddaljujejo od njih in okolica trpi zaradi njihove neobzirnosti. A ko se tega zavejo, je pogostokrat prepozno.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Rajska_ptica)

Ok, pa preidimo zdaj na tematiko, kateri je predhodni uvod namenjen.

Dom za oskrbo pomoči potrebnih in starejših občanov.

Zgodba se kot mantra ponavlja že od leta 1997. V letu 1998 je bil razpisan celo referendum za samoprispevek, ki bi nam omogočil odkup zemljišč, pripravo projektov in gradnjo športne dvorane ter doma za starejše občane (brskam po spominu in dozdeva se mi, da je bilo poleg tega še nekaj).

Referendum ni bil uspešen in »športno-socialna« mantra se v današnjih časih spet ponavlja, za kar pa smo si (to lahko priznamo) krivi sami.

Pa pustimo samoobtoževalne misli, da bi vse lahko že imeli, če nebi odklonili mesečno prispevati 1% ali 2% od svojega dohodka (mislim, da je bilo govora o 5 letih prispevanja). To je minilo in teh časov ni mogoče povrniti.

So pa zadnji poskusi za realizacijo teh želja, postali vedno bolj brezobzirno, neverjetno, finančno sofisticirani.  Ideje pa neprimerne in nesprejemljive za večino prebivalstva.

Kar se tiče doma za oskrbo pomoči potrebnih in starejših občanov, je bila občinskemu svetu aprila 2017 (na strani in pol gradiva, torej zelo skromno in na splošno),  predstavljena ideja  OBLIKOVANJA »SISTEMA GROZD« - MANJŠIH DOMOV, GERONTOLOŠKIH CENTROV V LOKALNI SKUPNOSTI. Razprava ni bila omogočena (na vprašanje zakaj, sem dobila pojasnilo, da je za razpravo še prezgodaj). Povedano je bilo, da je govora o javno zasebnem partnerstvu, da je investitor iz Avstrije, in da bodo cene nizke…  Občinski svet je dal soglasje, da se zaenkrat k temu projektu pristopi.

Sledila je razprava o lokaciji… no ja, razprave v bistvu ni bilo. Bili smo le obveščeni, da je lokacija mišljena na Ogradah. Ko sem opozorila, da je po družabnih omrežjih s strani prebivalcev Ograd zaznati mnenja o neustreznosti te lokacije, sem bila grobo prekinjena z besedami, da je zanj (za gospoda župana) razpravljanje po FB nepomembno in da ve, da je večina prebivalcev Ograd naklonjena gradnji tega objekta na Ogradah, saj je tam zemljišče, ki je v lasti občine.

Kljub temu, sem podala pobudo, da se čim prej (leta 2017) na Ogradah skliče zbor občanov, da se pred dokončno odločitvijo vloži še nekaj dodatnega napora in se prebivalce seznani z namero občine (se pogovori z občani o možnih rešitvah), vendar te pobude očitno nihče nikoli ni realiziral.

Gradivo, ki ga je na to temo predstavil župan občinskemu svetu 11. 4. 2017 si lahko ogledate na povezavi: https://www.loska-dolina.si/organi_in_uprava/obcinski_svet/seje_obcinskega_sveta/2017041311511106/, gradivo, ki ga je pripravila Občina Železniki pa na povezavi: https://www.zelezniki.si/files/other/news/152/69846K%2012.%20TO%C4%8CKI%20-%20SISTEM%20GROZD-projekt%20malih%20domov.pdf.

Pa presodite sami o korektnosti informacije, ki je bila takrat podana občinskemu svetu Občine Loška dolina (ob izhodišču, da razprava na to temo ni bila omogočena). Naj ob tem pripomnim, da sem imela pripravljena številna vprašanja za razpravo  iz gradiva, ki ga je predstavila občine Železniki in sem si ga sama pridobila na svetovnem spletu, vendar sem bila pri tej nameri prekinjena. Torej razprave ni bilo.

In zdaj je kar je! Projekt je zdaj zaradi samovoljnega obnašanja »občine«, očitno postavljen pod vprašaj.

Pa ne zaradi prebivalcev Ograd, ampak zaradi preslišanih opozoril o neustreznosti lokacije:

·      -   zaradi nasutja iz raznih odpadkov, ki jih bo pred gradnjo potreba odstraniti,

·     -    zaradi neustreznega vodovodnega (itd) omrežja, ki je prešibko že za oskrbo obstoječih družinskih hiš,

·      -   zaradi neustrezno urejenega odvodnjavanja  (ob nalivih že sedaj dviguje pokrove jaškov),

·      -   zaradi neustrezne kapacitete cest in tudi

·      -   zaradi same lokacije, ki starejšim nikakor ne omogoča ustrezne socialne vključenosti.

Pa naj bo dovolj naštevanja, čeprav je razlogov še veliko več.

Če se vrnem na zanimiv zapis (gradivo Občine Železniki) o Strateških izhodiščih »Sistema grozd« - manjših domov, gerontoloških centrov v lokalni skupnosti. Iz zapisa lahko razberemo, da naj bi bili bivajoči v domu v dinamičnem kontaktu z okoljem, kjer so prej delovali oz. živeli. Eno od načel sodobne institucionalne oskrbe starejših je načelo »življenje v javnem okolju neposredne lokalne skupnosti«.

Ob tem se postavlja vprašanje, če je to načelo sploh možno realizirati ob dislociranosti lokacije iz centra (gradnja na Ogradah). In še veliko je v tem gradivu zapisanega, ravno v smislu na kar opozarjajo prebivalci Ograd.

In po vseh odzivih in opozorilih (tudi po socialnih omrežjih) s strani prebivalcev Ograd (in drugih občanov) gre sklepati, da domu za oskrbo pomoči potrebnim in starejšim, nihče ne nasprotuje. Vsi se zavedamo/jo, da je na tem področju potrebno nekaj storiti, le poiskati je potrebno ustrezno lokacijo, ki bo prvenstveno ustrezala stanovalcem takšnega doma in bo iz vidika ustrezne infrastrukture, ustrezna tudi za okoliško prebivalstvo.

Postavlja se mi vprašanje:

Zakaj se je pred leti brez tehtnega razmisleka »rinilo« v projekt MEDGEN centra in se ni na tej isti lokaciji raje uredilo dom za oskrbo pomoči potrebnim in starejšim?

Mogoče zato, ker želi biti nekdo čim bolj všečen z minimalnim trudom in čem manj vložene energije.

Res je… MEDGEN center smo uredili s pomočjo evropskih sredstev (»brezplačno«???).

Ko pa se je ta projekt zaključil, moramo MEDGEN center (stavbo) vzdrževati mi. Kakšne stroške to dolgoročno predstavlja ni pomembno (?), saj se bodo s tem ukvarjali naši zanamci.

Vse te dejavnosti, ki se zdaj izvajajo v MEDGEN centru, bi se lahko izvajale tudi v domu, ki bi bil postavljen na tej lokaciji (tudi lahko zgrajen z evropskimi sredstvi, ali s pomočjo zunanjega investitorja). 

Potrebno bi bilo le pravočasno začeti planirati, imeti vizijo razvoja in potreb naše občine (beri: občanov).

Tako pa... samo, da je všečno, pa bomo že nekako.

Skratka zdajšnje stanje je tako, da občani potrebujejo/mo  točno tisto in točno tam, kjer »se nekdo domisli (ukaže)«. Trenutno je to objekt za oskrbo starejših zgrajen na ti. »deponiji«, zaradi katere se bo (pod težo objektov) najverjetneje pogreznil (če ne bo predhodne sanacije).

Pa še fitnes na prostem jim bodo poleg tega objekta postavili (če ne verjamete, poglejte v projekt ureditve), da se bodo oskrbovanci v domu lahko »fitnesirali«. Verjetno z razlogom, da bodo z »vozički ali hoduljami« zmogli premagati klanec do Ograd, ko se bodo vračali iz »sprehoda po centru Starega trga«.

Upam, da bralec ta zapis razume kot poskus ciničnega pogleda na predstavljen projekt (brez žaljivosti do stanovalcev takšnega doma), saj je vse skupaj nekako že razumeti kot norčevanje iz vseh nas, najbolj pa do starejših, ki bi bili v takšnem objektu nastanjeni in onemogočeni ohranjati socialne stike in družabnost.

Pa še dve vprašanji:

A je bilo s strani občine investitorju pojasnjeno, da se mu v gradnjo ponuja zemljišče, kjer je v bistvu nekakšna »deponija« vsega mogočega in najverjetneje ni varno za gradnjo takšnega objekta?

A je bilo s strani občine investitorju pojasnjeno, da je komunalno omrežje zelo vprašljivo (na kar so občino več let tudi opozarjali prebivalci Ograd) in se bodo pri gradnji lahko pojavili dodatni stroški, urejanja le tega?

Zato ponovno.

Če v tem trenutku do izgradnje tega objekta (tudi zaradi odločitve investitorja, ki je najverjetneje šele na javni obravnavi izvedel nova dejstva, za katera ni vedel) ne bo prišlo, ni krivda na prebivalcih Ograd, ampak si to »zaslugo« lahko pripiše tisti, ki se je tega projekta neustrezno lotil.

Odločite se, da boste gospodar sprememb
in ne žrtev sprememb.

[Brian Tracy]

Magnifico Gospod, težko sem ponižen

https://www.youtube.com/watch?v=UdkdBOBa4g8

V imenu očeta, v imenu sina
in svetega duha,
življenje mi je poslano iz nebes
direktno od boga!
Zato imam roke, zato imam noge,
dušo in telo,
oči, da vidim, srce, da ljubim
in tebe, da mi je lepo!

Gospod, težko sem ponižen,
ko vse mi gre dobro od rok!
Pogledam se rad v ogledalo.
Od sreče mi gre kar na jok!

Kdor ne pozna me ljubi,
možakar od hudiča sem jaz!
Zato gospod, težko sem ponižen!
Ampak drugače, svaka čast!

Prah sem bil in v prah se bom
na koncu spremenil,
In potem bom od mrtvih vstal
in se še enkrat rodil!

Ampak dokler sem tu in še diham zrak,
in muzika igra,
bom plesal polko, valček, tango, rumbo
kalipso ali čačača!
Gospod, težko sem ponižen,
ko vse mi gre dobro od rok!
Pogledam se rad v ogledalo.
Od sreče mi gre kar na jok!

Kdor ne pozna me ljubi,
možakar od hudiča sem jaz!
Zato gospod, težko sem ponižen!
Ampak drugače, svaka čast!

La, la, la, la...