December se počasi poslavlja in z njim
tudi bolj ali manj uspešno leto 2018.
Trije dobri možje, ki domnevno
prinašajo veselje, srečo in predvsem darila, nas bodo tudi počasi zapustili za
naslednjih 11 mesecev v letu 2019.
Potem pa decembra 2019 ponovno…. trije
dobri možje, ki prinašajo radost, veselje, srečo in predvsem darila.
No
ja, za Miklavža (svetega Nikolaja) sem nekako prepričana, da se je rodil ob koncu 3. stoletja našega štetja v
kraju Patara v Mali Aziji, otroštvo preživel kot sirota in bil v odrasli dobi
posvečen v duhovnika. Postal je tudi škof v Miri in verjetno (zanesljivih
podatkov ni) umrl 6. decembra (leto ni točno znano).
Torej,
dobri mož je obstajal in sedaj ga zagotovo ni več, kar vem iz lastnih izkušenj.
V drugem ali tretjem razredu sem imela srečo in čast, da sem lahko sestavljala
Miklavževo »pobožno angelsko spremstvo« in mu pomagala otrokom razdeliti
darila. Pred eno izmed tako veselih delitev, pa sem se čisto slučajno na lastne
oči prepričala, da se je stric Miklavž iz »civila« v zakristiji naše farne
cerkve preoblekel v Miklavževo opravo, kar mi je bilo najprej nenavadno, po
premisleku, pa je ravno zaradi te svoje »nenavadne« preobrazbe moje otroške
sanje o dobrem možu Miklavžu, dokončno razblinil.
Samo
toliko, da bo boste vedeli… bila pa sem zelo »uporaben« otrok, saj nisem
pomagala le Miklavžu, ampak tudi Dedku Mrazu. In ravno ta »moja uporabnost«, je bila kriva za novo razočaranje.
Že
kot mali pobalinki, mi je bil ta dobri mož zelo sumljiv, saj sem se vsako leto spraševala
»kje, zavraga, ima parkirane tiste svoje jelene, da se vsakokrat v vas pripelje
s kombijem Kovinoplastike Lož«. Nato pa… bilo je okrog mojega osmega leta, ko
so me kot klobaso stlačili v žabje zelen smučarki kombinezon, na glavo
poveznili kvačkano kapo s krzneno obrobo (ki me je, mimogrede, še ves čas
pikala v glavo) ter me kot »spremstvo Dedka Mraza« posadili v znameniti »fabrški«
kombi …. in ajde, od vasi do vasi otrokom (mojih let) deliti darila. Kot že
veste, mi je bil zelo sumljiv, zato sem ga ves čas na vozu pozorno opazovala.
Seveda sem si zapomnila vsako potezo njegovega obraza in ga na moje razočaranje
naslednji dan srečala v Starem trgu… šment, bil je Kušlan.
Resnično
sem se za sekirala, da ni slučajno moja »dobrota in pomoč kriva«, da ti
resnični dobri možje, kar čez noč postanejo neresnični… hm.
Eeee, zdaj pa je »v modi« še Božiček.
Tale
pa bi znal biti resničen.
Če
pomislim, da me v njegovo spremstvo kot škrata ali pa mogoče v enega od
jelenov, še niso vključili (preoblekli) … ja, to bo to. Resničen je in pika!!! Jaz
sem živi dokaz, glede na moje prejšnje otroške izkušnje z Miklavžem in Dedkom
Mrazom.
No
ja, nekako nujno je, da je Božiček res resničen, saj ne vem, kdo nam v naši
občini še lahko pomaga oziroma reši problem, ki bo nastal, če bo »vrlo občinsko
vodstvo s par podporniki« še vedno trmasto vztrajalo na gradnji športne dvorane
na lokaciji in v velikosti, kot so si oni zamislili.
Kje je torej
problem, ki ga bo povzročilo vodstvo občine s svojo neomajnostjo pri svoji
odločitvi?
Med
drugim tudi v pristajališču za helikopter nujne medicinske pomoči.
Ravno
na lokaciji, kjer se je občinski cesarski dvor odločil, da zgradi predrago in
prerazkošno športno dvorano, je najustreznejša lokacija tako za pristanek
helikopterske nujne medicinske pomoči, kot za prevoz ponesrečenca/bolnika z
reševalnim vozilom neposredno do helikopterja in tudi da neposredno do
helikopterja lahko pridejo gasilci. Vse to je bilo v zadnjih letih že nekajkrat
potrebno.
In,
če bo v »glavnih« občinskih glavah še vedno najmočnejši argument »argument
moči«, namesto, da bi prevladala »moč argumenta«, potem smo, dragi soobčani,
globoko v … (no ja, tam kjer sonce ne posije, kot se olepšano reče).
Torej
lahko upamo, da nas bo (v primeru nujne medicinske pomoči, ko odločajo minute)
Božiček s svojimi sanmi in jelenjo vprego kar skozi dimnike vlekel v svoj
»leteči voz« ter nas dostavljal v UKC Ljubljana.
Z
željo, da je v tem parodijsko obarvanem zapisu dovolj jasno predstavljen tudi
problem, ki bo ogrozil naša življenja v
primeru, če bo kdorkoli izmed nas potreboval nujno helikoptersko pomoč, ponovno pozivam odgovorne, da naj še
enkrat premislijo in prekinejo z aktivnostmi na tem projektu, naj prekinejo javni
razpis za izbor izvajalca za izgradnjo športne dvorane, naj ne podpisujejo
kakršnihkoli pogodb v tej zadevi in naj ne povzročijo nepopravljive škode še
preden bo kdorkoli od nas prišel v situacijo, da mu ne bo mogoče nuditi
helikopterskega prevoza in bo zato predčasno končano njegovo življenje.
Zadevo je
potrebno ponovno preučiti, zastaviti na novih temeljih, začeti od začetka in
objekt narediti na način, da bo objekt in njegova lokacija sprejemljiva za vse
deležnike in tudi za proračunska sredstva naše občine.
NUJNO
POTREBNO JE, DA VSI V OBČINSKI UPRAVI, MI SVETNIKI IN OBČANI LOŠKE DOLINE,
STOPIMO SKUPAJ IN POIŠČEMO ZA VSE UGODNO REŠITEV.
Kot je
večkrat izpostavila Andreja Sterle Podobnik – VSE SE DA, ČE SE HOČE in
prepričana sem, da vsi hočemo isto – tj. ŠPORTNO DVORANO, KI NAM BO V PONOS,
VESELJE IN UŽITEK (racionalno in na ustrezni lokaciji).
Zdaj pa je
čas, da zaželim
VESEL
BOŽIČ
ALI
KOT PRAVI IZTOK MLAKAR
»Vesel božič vsim, vesel božič vsim,
vesel božič voščm prou vsim.«
vesel božič voščm prou vsim.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar