Hm, protistrup za kaos? Nerešljiva
uganka!
In ja, težko je biti fin, če se
znajdeš v tem »kotličku« raznih neprebavljivih jedi.
Vseeno se tolažiš, da ni vse tako
»neužitno«, saj obstajajo atributi, ki jih premoremo. In na srečo lahko upaš,
da se ta agonija enkrat tudi konča.
Ob prebiranju zapiskov »Popotovanje«
Hermanna Hesseja, sem dobila asociacijo na ljube kraje. In želja, da tole
nekako pretrpim, je ponovno zagorela v mojem srcu.
Takole gredo odlomki, ki so vredni
poglobljenega razmisleka in prebudijo um in življenjske spomine:
»Prva
vas na južni strani gora. Šele tu se prav začne vandrovsko življenje, ki ga
ljubim, brezciljno klatenje, sončna počivališča, svobodno vagabundstvo. Zelo rad
se preživljam iz nahrbtnika in imam franže na hlačah. … To so običajna slepila
spomina, če se vanj vrine kaj nadležnega; tedaj rad potisne v ospredje prijazne
podobe. … Zdaj spet hodimo, vsak ob svojem potoku in po svoji cesti, in gledamo
stari svet, grmičje in travnato vesino, gledamo s tišjimi in utrujenimi očmi.
Mislimo na pokopane prijatelje in vemo samo, da je moralo tako biti, in smo
žalostni. … A lepa voda priteka še vedno vsa bela in modra navzdol po rjavi
gori in poje staro pesem in grm je poln mravelj. … In nekoč ne bo ostalo nič od
vsega tega kar je krotovičilo moje življenje in ga često naprhalo s hudim
strahom. … Vsakič, ko zagledam to blagoslovljeno deželo na južnem vznožju Alp,
mi je pri srcu, kakor da se vračam domov iz pregnanstva, kakor da sem naposled
spet na pravi strani gora. … Drevesa imajo dolge misli, mirne in z dolgo sapo,
ker je njihovo življenje daljše kot naše. Modrejša so kakor mi, dokler jim ne
prisluhnemo. Toda če se naučimo drevesom prisluhniti, tedaj zadobijo naše misli
prav spričo kratkosti in hitrosti in otroške hlastavosti radost, ki ji ni
enake. Kdor se je naučil prisluhniti drevesom, si nič več ne želi, da bi bil
drevo. Ne želi biti nič drugega, kot to, kar je. To je domovina. To je sreča. … Veliko ovinkov
bom še prehodil, veliko izpolnitev me bo še razočaralo. Nekoč bo vse pokazalo
svoj smisel. Tam, kjer nasprotja ugasnejo, je nirvana.«
Ja, kot bi bil opisan moj, tvoj ali
kogarkoli dom.
Kot bi bile opisane življenjske
izkušnje vsakega od nas.
Res vredno poglobljenega prebiranja,
saj s tem nekako načrpaš energijo, da greš naprej in ponovno verjameš, da
obstaja »protistrup«, ki bo umiril kaos v katerem smo.
Mogoče je rešitev v nasvetih psihologa
Jordana B. Petersona v knjigi »12 pravil za življenje - Protistrup za kaos« (https://motiviran.si/jordan-peterson-12-pravil-za-zivljenje/), ki
jih na dopadljiv način podaja bralcu in se glasijo nekako takole:
»1. Stojte pokončno in z vzravnanimi
rameni.
Pazite torej na svojo držo. Prenehajte
se plaziti po kotih. Spregovorite!
Postavite vaša hrepenenja v ospredje, saj imate popolnoma enako pravico do njih
kot drugi. Bodite drzni.
2. S seboj ravnajte kot z nekom, ki
ste mu dolžni pomagati.
Ne sprašujte se, kaj vas osrečuje in
kaj si želite. Pomislite raje na prihodnost in se vprašajte: “Kako bi lahko bilo videti moje življenje,
če bi dobro skrbel zase?”
3. Za prijatelje izbirajte ljudi, ki
vam želijo najboljše.
Izbrati
si morate ljudi, ki želijo stvari spremeniti na bolje, ne na slabše. Dobra,
zdrava oseba je ideal. Moč in drznost sta potrebni, da stojite ob takšni osebi.
Imejte nekaj ponižnosti in poguma. Uporabite lastno presojo in se zavarujte
pred preveč nekritičnim sočustvovanjem in pomilovanjem.
4. Primerjajte se s tem, kar ste bili
včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes.
Primerjati
bi se vedno morali zgolj samo s seboj. Pot kogarkoli drugega je povsem
nerelevantna. Poiščite nekaj, kar vas moti in se nato vprašajte tri vprašanja:
Kaj me moti? Ali lahko to popravim? Sem to dejansko pripravljen popraviti?
5. Svojim otrokom ne dovolite narediti
ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi.
Vaša
naloga je, da zagotovite, da so vaši otroki pravilno socializirani in vedo,
kako se pogovarjati z ljudmi. Ne vzgajajte jih s strahom, temveč bodite
proaktivni. Če se vaš otrok vede neprimerno, ga s tem takoj seznanite.
6. Spravite svoj dom popolnoma v red,
preden kritizirate svet.
Ste
počistili vaše življenje? Če je odgovor ne, potem poizkusite to:
začnite s tem, da prenehate početi nekaj, kar veste, da je narobe. Če niste zmožni prinesti mira v vašo hišo,
kako si potem drznete vladati mestu?
7. Delajte, kar je smiselno (ne, kar
je prikladno).
Investirajte
raje v nekaj, kar nosi pravi pomen, ker boste dolgoročno postali boljša
oseba.
8. Govorite resnico – ali vsaj ne
lažite.
Če vaše življenje ni takšno, kot bi si
želeli, da bi bilo, poskusite povedati resnico. Zavežite se k resnici in če o nečem ne morete govoriti, potem raje
sploh ne spregovorite.
9. Domnevajte, da oseba, ki jo
poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne.
Če boste poslušali, preden boste
sodili, vam bodo ljudje običajno povedali vse, kar si mislijo – z zelo malo
laganja. Ljudje vam bodo povedali najbolj zanimive in absurdne stvari. Malo vaših pogovorov bo dolgočasnih. Tudi
to je vaja ponižnosti. Obenem je orodje pri razreševanju konfliktov in od vas
zahteva, da k vsaki izmenjavi pristopite z radovednostjo in odprtostjo.
10. Bodite natančni, ko govorite.
Ko
stvari niso več natančno določene, nastane kaos. Ko nam
postane vseeno, se tisto, kar smo ignorirali, nakopiči in udari v pogosto
najslabšem trenutku. Bodite neposredni. Ne izogibajte se pogovorom, pri katerih
vam je neprijetno. Ne zmanjšujte svoje
odgovornosti.
11. Ne težite mulcem, ko rolkajo.
Naj
se otroci igrajo. Seveda je nevarno. Nevarnost je poanta vsega.
Otroci poizkušajo premagati nevarnost. Ne želijo biti varni. Želijo postati kompetentni – in kompetenca
je tista, ki prinaša resnično varnost.
12. Pobožajte mačko, če jo srečate na
ulici.
Cenite
majhne stvari in prakticirajte različico čuječnosti. Pristopite
k svetu z začudenjem.«
Mogoče je nekaj tudi na tem in je to
rešitev pred kaosom v katerem smo.
Pa naj se trudim s tem napol
filozofskim razpredanjem o sodelovanju in prijetnejšem sobivanju, kolikor
hočem, sama vedno znova »pogorim« v svoji naivnosti, da »posamezniki vedno
mislijo le dobro«. Žal.
In, ko sem že naivno mislila, da me pa res ne more nič več
presenetiti, sem ponovno doživela
presenečenje, začinjeno s čustvi
razočaranja in zgroženosti hkrati.
Pa se ne bom ukvarjala s psihologijo
arogance, preko katere kdo poskuša dvigovati lastno vrednost, ob podajanju
svojih omalovažujočih opazk in sočasnem izvajanju stereotipnih motoričnih
reakcij ob vsakem mojem podajanju misli oziroma mojem udeleževanju v
kakršnikoli razpravi.
Skratka, kaj me je tako presenetilo, da je
vredno o tem pisati?
Kot že večkrat…VEČNAMENSKA ŠPORTNA DVORANA! Vključno s postopkom njene umestitve v
prostorske akte, velikostjo, ceno izgradnje, ceno predvidenega stroška
vzdrževanja in predvideno ceno ure za najem prostora v dvorani. Zgodba nikakor
ne dobi zasluženega konca… ki bo povšeči vsem v smislu racionalnosti in
uporabnosti (že večkrat zapisano, povedano…).
V prostorskem planu umeščena ob
evropskem nasadu dreves (ob ti. nižji stopnji šole), čez polovico stadiona. Izhodiščna projektantska ocena vrednosti izgradnje 5,3
mio EUR (dodatni strošek ureditve okolice tule ni bil omenjen, zato
predvidevam, da je ta dodatni znesek še najmanj 1,4 mio EUR brez DDV). Velikost
okoli 3000 m2 neto, predviden letni strošek vzdrževanja 120.000 EUR
in ura najema od 25 EUR - 45 EUR.
In ja, prejšnji občinski svet je projekt
potrdil, saj mu je bilo javno povedano, da so športniki zadevo preučili, da je
to točno tisto kar v naših krajih šport potrebuje in da je športna zveza podala
soglasje k projektu.
Po potrditvi tega projekta na
občinskem svetu, pa so »pricurljale« informacije (in obstaja tudi določena
pisna korespondenca), ki navedbam o strinjanju »Športne zveze«, žal niso
pritrjevale.
In šele takrat sem spoznala, da je
bilo moje vprašanje na seji sveta, ali se športna zveza strinja s projektom,
več kot upravičeno.
V novem sklicu občinskega sveta pa so
informacije o neustreznosti, žal že potrjenega projekta, prišle tudi do ušes
nekaterih drugih članov občinskega sveta, zato smo 4. 1. 2019 županu poslali upravičeno in legitimno pisno
zahtevo, da razpis za izbor izvajalca investicije začasno zaustavi (za kar je
bil takrat še vedno čas v okviru zakonskih možnosti). Z namenom, da se zadeve
še enkrat preučijo, predno se ob vseh drugih problemih, s katerimi smo občani
soočeni v teh občini, za kreditiramo in začnemo s tako predrago investicijo, ki
nam bo po izgradnji (vsako leto) prinesla še tako ogromne stroške za vzdrževanje.
Župan našega poziva ni upošteval in je zadevo
zaključil kot se je odločil. S posledicami pa se soočamo sedaj.
In s čim se soočamo?
Soočamo se z nenehnimi izgovori
župana, »da s tem, ko postopka ni začasno zaustavil, ni kršil zakona«. In res
ne vem, zakaj takšno »izgovarjanje in pojasnjevanje »jaz nič kriv««, saj mu
kršitve zakona nihče ni očital, niti mu tega sedaj nihče ne očita. Očitek gre v
smeri, da ni bi bila »izkoriščena možnost« začasne zaustavitve postopka, s
čemer bi se lahko pridobil čas za ponovno presojo projekta in soglasno
odločitev ali se zadeva nadaljuje v obstoječem predlogu, ali se zaustavi in
začne znova.
Postopek je zdaj, zaradi odločitve
župana (kot se je pač odločil) zaustavljen,
in žal je potrebno začeti na novo.
In »dolinska saga večnamenski športni
objekt« se nadaljuje.
In ja, ob vsem tem sprenevedanju in
neverjetnem dogajanju, »JE TEŽKO BITI FIN«.
Zgodba se nadaljuje takole.
Namesto, da bi župan upošteval sklep
občinskega sveta, ki je bil sprejet februarja 2019 in bi takoj povabil
predstavnike športne zveze, predstavnike kulturnikov in predstavnike osnovne
šole, k pripravi novih izhodišč za
natečajno nalogo, je pri obstoječemu projektantu samovoljno (torej, brez
upoštevanja sklepa občinskega sveta), naročil nekakšno preprojektiranje že
obstoječega projekta (za katerega je do nedavnega zatrjeval, da ga sploh ni
mogoče spremeniti oz. racionalizirati)
športne dvorane na podlagi projektne naloge, ki
je bila očitno nekje pripravljena, brez sodelovanja zgoraj navedenih
uporabnikov (zgodba iz 2013/14 se je očitno ponovila).
Tule pa ponovno lahko uporabimo
komični vložek, vsem nam znanega Frana Milčinskega. Morebitna podobnost zgodbe
pa je le zgolj naključna oz. jo lahko vsak razume kot mu drago.
Kako so Butalci širili cerkev
V nedeljo je bilo med mašo. Za
cerkvijo je bila senca, v senci so sedeli izbrani možje in modrovali.
Pa se je zgodilo in so enemu
mravljinci zlezli za hlače. Dejal je: »Nekaj me grize po desnem bedru — kaj, če
ni to vest? Pravijo, da vest grize. Bojim se, da delamo greh; notri je božje
opravilo, mi pa sedimo zunaj.«
Je odgovoril župan: »Ne sedimo zunaj
brez vzroka — cerkev je pretesna. Ni napačen prostor, kjer sedimo, napačna je
le cerkev, ker ima zid za našim hrbtom, namesto da bi ga imela nam pred nosom.
Dajmo, povečajmo cerkev, pa ne bo soseda več pekla vest po desnem bedru!«
Izbrani butalski možje so pokimali in
so sklenili po županovih besedah.
Imeli so imeniten gnoj, daleč je
dišala njegova slava, in so dejali: »Poizkusimo, poizkus ne stane! Gnoja imamo
dosti in če pošteno zagnojimo cerkev, ni vrag, da ne bi zrastla!«
Pa so navozili okoli cerkve pet sto
pet in petdeset voz gnoja, da je segal cerkvi do oken. In je potem šel dež in
je sijalo sonce in so dejali Butalci, da je vreme ravno pravo za rast cerkve. V
dežju in soncu pa se je gnoj bolj in bolj sesedal, dež ga je razcejal, sonce ga
je sušilo, nič več ni segal cerkvi do oken, nego so okna višja prihajala in višja
nad gnoj — za čevelj, za dva, za tri. Butalci pa so se zadovoljni čudili svoji
cerkvi, kako hitro jim je rastla iz gnoja: »Takšen je naš gnoj — kaj smo rekli!
Glejte, koliko se je cerkev že vzdignila!«
Pa so preudarili in dejali: »Samo
raztegniti jo moramo še na šir! Saj se tudi škorenj raztegne, če ga daš na
kopito.« In so stopili na oni kraj ob cerkvi, kjer so med mašo posedali v
senci. Vsedli so se, kakor so bili vajeni in je župan premeril, do kod bo treba
razširiti cerkev, da bodo lahko sedeli, kakor sede, da pa vendar ne bodo sedeli
zunaj cerkve, ampak znotraj in brez greha.
Slekli so suknje in je vsak svojo
razgrnil ob zidu cerkve, kjer je bil sedel — preko suknje bo treba, da bo zid
potisnjen. Potem so stopili v cerkev in se korajžno lotili dela. S pleči so se
uprli ob steno, župan je ukazoval. »Le dajmo, hi hot!« pa so vsakikrat na
zadnji zlog bistro pritisnili, da so jim kar srajce pokale na životu in žeblji
škripali pod nogo. Toda niso odnehali. Pošteno so se potili.
Potili so se od opoldne do večera, pa
jih je gnala zvedavost venkaj, da vidijo, koliko se je zid že premaknil.
Pa se je bil prej o mraku priplazil
tat, pobral je vse suknje in jo z njimi pobrisal čez hrib.
Ne ene suknje ni bilo več in so se
Butalci neusmiljeno razveselili: »Po sreči je šlo, že se je premaknil zid in
pokril naše suknje! Hvala bogu: sedaj smo v cerkvi tudi mi, kar nas sedi zunaj!
Cerkev ne bo več pretesna!«
In je prišla nedelja in je v cerkvi
resnično bilo prostora za vse, ki so hoteli v cerkev.
In kako se je nadaljevala ta »preprojektantska
dolinska saga o večnamenskem športnem objektu«?
Dne
27. 3. 2019 je župan v Medgen centru sklical predstavitev (javno
razpravo) o »preprojektiranem« projektu.
Zadeva je bila zastavljena po načelu
»tu je in tako bo«. Vsaj tako je bilo razumeti že takoj na začetku, ob
predstavitvi »povabljencev s strani župana« in v nadaljevanju verbalnega
napada, ki smo ga bili deležni podpisniki poziva iz 4.1.2019, s strani
namišljene avtoritete enega od prisotnih.
In ja, v čast mi je, da sem v tem
verbalnem napadu imela »ekskluzivo«. Bila sem osebno izpostavljena in (v
razpravi večkrat) verbalno napadena, kar je prisotnim in gledalcem posnetka,
povedalo marsikaj (in še več), saj je bilo to izvajanje zelo intelektualno
zanimivo.
Da o sočnosti in eskalaciji »ekskluzivnega«
verbalnega izvajanja na parkirišču, po
zaključku snemanja, seveda v moji odsotnosti, ne izgubljam besed.
Priznam, da sem na nek način celo
ponosna, ker sem očitno ekskluzivni »osovraženi krivec« za odločitve občinskega sveta. Sem pa razočarana,
ker se nekaterim posameznim preostalim članom občinskega sveta nekako ne priznava,
da imajo tudi oni v glavi možgane in premorejo razsodnost samoodločanja, kaj je
prav in kaj ne, kaj je racionalno in kaj ne. In res ne potrebujejo mojih
napotkov.
Ob
tej priložnosti samo pripominjam, da ljudi ne gre soditi po sebi in svojem
dometu. In tega se držim.
Torej, preprojektirani projekt je bil (očitno
po županovem navodilu) zmanjšan iz ca 3000 m2 neto na ca 2400 m2
neto površine. Zamišljen še vedno na isti lokaciji, ocenjena vrednost ca 3 mio
EUR + ca 1,4 mio EUR za ureditev okolice, opremljen le z najosnovnejšo opremo v
objektu, z obrazložitvijo, da se dodatna oprema za vsako prireditev, lahko
najema tudi na trgu. Na tribunah je zamišljenih 520 sedežev, dodatno pa naj bi
bilo v dvorani možno postaviti še dodatnih 900 sedežev.
Zato je torej bil znesek projekta
znižan, saj dodatni strošek nastane šele kasneje, vsakemu organizatorju
posamezne prireditve posebej, ko bo moral potrebno opremo vsakokrat pri nekomu najeti
in jo posebej plačati. Kaj to predstavlja za ceno vstopnice na prireditev, pa
verjetno ni potrebno posebej poudarjati.
Župan je ob tej priložnost tudi
povedal, da je Športna zveza dvakrat podala soglasje k projektu in da je
lastnik Ars Viva, kot predstavnik kulture, podal k projektu soglasje.
Na navedeno so se odzvali prisotni predstavniki
Športne zveze in jasno povedali, da soglasja k projektu niso nikoli podali in
da se s tako zastavljenim projektom ne
strinjajo.
So pa podali tudi izhodišča, ki bi jih
morali v projektu zasledovati, da bi ustrezal potrebam lokalnega športa,
kulture in šole. Tudi upoštevaje cenovno vzdržnosti projekta, izgradnje in vzdrževalnih
stroškov, je bila ena od teh zahtev.
Še posebej pa je bilo s strani
predstavnikov Športne zveze poudarjeno,
da je potrebno ohraniti stadion v nespremenjeni obliki, zato naj se dvorana
izgradi na drugi lokaciji.
Sočasno je bilo s strani športnikov povedano
tudi, da lastnik Ars Viva (kot
predstavnik kulturnikov) ni podal
soglasja, kot je predstavil župan. Lastnik Ars Viva je svoje pismo v
vednost posredoval tudi športnikom in v pismu je jasno zapisano, da se s tako
zastavljenim projektom ne strinja in je da napisal tudi veliko pripomb na
projekt.
Tudi sama sem podala svoja stališča in
tudi jasno povedala, da tako drage in velike dvorane tu ne potrebujemo ter da
potrebujemo dvorano v velikosti ca 1200 m2 , v cenovnih okvirih
okoli 2,2 mio EUR, primerljivo športni dvorani, ki so jo v decembru 2018 odprli
pri OŠ Stražišče pri Kranju.
Tovrstna javna razprava je bila v
danem trenutku, po moje, nesmiselna. Pripombe, ki smo jih razpravljavci podali
»neslišane« in 3 ure našega časa, ki smo ga preživeli tam, ne prav smiselno
potrošenega. Pa ni potrebno izgubljati besed, da zadeva niti ni bila izpeljana
kot govori sklep občinskega sveta.
Res pa je bila ena zanimivost.
Takoj na začetku je župan predstavil
osebe, ki jih je tudi povabil na to »javno razpravo«.
In en od gostov je bil tudi odvetnik,
ki je s strani župana sodeloval kot (njegov?/občinski?) pooblaščeni odvetnik.
S kakšnim namenom župan na »javno
razpravo« o nekem projektu pripelje odvetnika, ki ga je pooblastil v zadnjem
obdobju od zadnje seje (tj. enkrat od 8.3. 2019 do 27.3.2019) še nisem uspela
ugotoviti. Niti ni bilo jasno večini od udeleženih v tej komediji zmešnjav.
Če pa je bil slučajno namen v
»discipliniranju« prisotnih, da si zaradi avtoritete odvetnika nebi upali
povedati svojih mnenj, pa namen zagotovo ni bil dosežen.
Aja, še to. S »tam prisotnim«
odvetnikom sva se očitno kar strinjala o zakonskih možnostih, ki jih podaja
ZJN-3, zato je po prikimavanju ob mojem tozadevnem izvajanju, očitno presodil,
da je njegova aktivna udeležba v naslednjih več kot 2 urah razprave,
nepotrebna. In to kljub začetni vnemi, ko je bilo iz začetnega nastopa začutiti
kot bi šlo za »zastopanje stranke (župana???) pred sodnim senatom«.
Pa še ena od »zanimivih« izjav, ki je
na tej groteski »ušla« županu v mikrofon:
»Najti je potrebno kompromis med
občino, svetniki in uporabniki«.
Halo!?
Tole pa bo s strani nekoga potrebno še
podrobno pojasniti.
Kdo pa je občina? A mogoče »lokalni cesarski
dvor«?
In občinski svetniki? Katero »figuro«
v tej občinski šahovnici pa
predstavljajo?
In uporabniki? Kdo so pa le-ti v
»občinskem šahu«?
Ko slišiš takšno izjavo, pa tudi če je podana v »teatralično-dramsko-jokavem
afektu«, se zgroziš.
Takoj mi skozi možgane prešine, pa
»zavraga«, kaj se res ne morem niti enkrat motiti glede prispodobe na Ludvika
XIV. in njegove izjave »L'etat, c'est moi« - »Država, to sem jaz.«?
»Takle mamo!«
Pa razumi (verjemi), če moreš!
Jaz, če vsega tega nebi sama
doživljala, bi tole res težko verjela.
Tale pregovor pa drži kot pribito:
"Nestrpnež dela dvakrat, potrpežljivi
samo enkrat."
[Mongolski
pregovor]
Za lepši dan pa še ta »športni« spot.
Upam, da vam privabi nasmeh na obraz.
Best of Notpadu - Rezervni igralec
