Pretekli
zgodovinski in zasebni dogodki so na nas imeli izjemen vpliv, kljub temu, da se
mi tega sploh ne zavedamo. Njihova moč pa se lahko občuti v našem sedanjem
življenju, ko nosimo njihove posledice, ki pa so lahko tudi zelo škodljive in
negativne.
In šele regresija nam odpre pogled, da dojamemo zakaj se srečujemo z
določenimi situacijami in težavami in kako nam stari občutki krivde
preprečujejo, da bi nam šlo dobro. V regresiji oseba govori iz duše. Duši
gola dejstva niso pomembna.
Vsak pride v »tista leta«, ko se začne
resno spraševati ali je bilo njegovo dosedanje življenje vredno življenja, ali
je v življenju dosegel kakega od svojih ciljev in kaj od življenja pričakuje
vnaprej.
In takrat se zgodi.
Nekateri se zapijejo, drugi so kar
naenkrat v depresiji, tretji kar naenkrat
niso več zadovoljni s svojimi partnerji in kot bolhe skačejo v »vesele urice«
tu in tam, četrti urejajo svoje misli, analizirajo doseženo in se odločijo za
smer svojega življenja in dela, peti lahko celo zaključijo tozemsko prebivanje
in še in še variantnih »rešitev« se porodi v človeških glavah (predvsem v tistih,
s vsem in vedno, nezadovoljnih).
Včasih pa se, nepredvideno, v
življenje kar nekako vrinejo aktivnosti,
ki jih pač zaradi občutka domoljubja moraš
opraviti in za določeno obdobje svoj način življenja temu, hočeš-nočeš, prilagoditi dogajanju.
Tudi meni se je to prilagajanje zgodilo
in doživela sem tudi izkušnji, ki jih, roko na srce, marsikomu življenje ne
nakloni nikoli. To je kandiranje za
poslansko in župansko funkcijo.
Obe sta bili lepi izkušnji, ki
sta me (čeprav pri teh letih) še vedno marsikaj naučili in mi omogočili
spoznati ogromno dobrih, prijetnih in poštenih ljudi.
Na površje pa je tudi tokrat
privrelo tudi precejšnje razočaranje nad zlohotnostjo nekaterih posameznikov.
Težko je po vsem tem v človeku –
posamezniku videti le dobro. Saj veste kako je, »če te kača piči, se potem še
vrvi bojiš«.
Kljub občutku neizmernega ponosa
zaradi podpore, ki sem jo vsakokrat dobila, se ni moč izogniti občutku
zgroženosti, ker so med nami tudi posamezniki,
ki prav »blestijo« v specifičnosti njihovega odurnega in nepriljudnega odnosa
in v njihovih nizkotnih napadih.
Ti primerki človeške sramote si res
zaslužijo »zlato medaljo« iz področja spletkarjenja, pokvarjenih dejanj in nizkotnega
izrazoslovja. Res se vsakokrat začudim od kod se je pri nekaterih vzela vsa ta
hudobija, ki jo posamezniki v naši skupnosti premorejo in vsa ta zloba, ki jo
je sposoben proizvesti le in posamezen človek.
A žal so takšni ljudje tako
omejenih misli, da se svoje nesocializiranosti (da o nepismenosti niti ne
govorim), niti ne zavedajo.
Verjetno je (predvsem pri teh
posameznikih) »nekaj tudi na tej potrebi« po regresiji. Mogoče bi
se s tem rešili svoje zlohotnosti.
OK, njihovo obnašanje in kako se
»mentalno urediti« je na srečo njihova zasebna stvar.
Če tega s seboj ne bodo uredili,
se bo, ko pride njihov čas, »tlačenje zemljice«
zagotovo neslavno končalo v obžalovanju in kesanju za vse packarije, ki so jih
počeli.
Jaz pa sem preko vseh teh
pritlehnosti, ki sem jih doživela, prešla
z nasmehom in dvignjeno glavo, saj me je vse to le še utrdilo in mi dokončno izoblikovalo
zelo jasno sliko za kaj, za koga in koliko se je vredno za nekoga truditi.
Dozorelo pa je spoznanje, da si nekateri
mojega truda, žrtvovanja mojega časa in sredstev, pač ne zaslužijo.
To dobronamernega človeka sicer
razžalosti, saj je vedno nekje v ozadju nek mili glas – pomagaj, rešuj
probleme, svetuj, tolaži itd.
A vseeno človeka to spoznanje
tudi osvobodi tistega nenehnega kljuvanja v podzavesti – delaj, da nam bo vsem
bolje; trudi se za skupno dobro; dopovej
jim, da to za nas ni dobro in moramo popraviti, narediti drugače; izpostavi se,
saj drugega ni in povej, da se naš
skupni denar troši neustrezno itd .
Še vedno se ne morem obrniti
stran, ko se dela škoda, nezakonitosti ali če se nekomu namerno škoduje in še
vedno bom opozarjala, če bom zaznala, da nekaj ni dobro in pravilno.
Velja pa le pripomniti, da je do
tokratne nujne rešilne zamenjave v naši skupnosti
prišlo tudi zaradi mojega izpostavljanja in truda, da sem večinski javnosti
dokazala, da se zadeve ne odvijajo v korist skupnosti in da je sprememba neobhodno nujna.
No, večina je tokrat, na srečo, razumela, čeprav sem bila tudi zaradi teh
opozarjanj s strani posameznikov velikokrat blatena, zaničevana in deležna
raznih »pritiskov in naročanja nekomu je potrebno nekaj storiti« z namenom, da
ogrozijo tudi mojo eksistenco.
Pa javnost tega niti ne ve oz.
lepše rečeno – ljudje tudi težko verjamejo dojamejo kako zlobni so posamezniki,
ko izvedo - saj sami takšnih groženj in zahrbtnih dejanj večinoma nikoli niso
in nikoli ne bodo doživeli.
Ja, ljudje moji, tako
se »ta svet vrti«.
Nekaterim počasneje
in drugim očitno veliko hitreje.
Brincljeva luknjica
https://www.youtube.com/watch?v=Wwpp7O1w1j4
In ogrožanje eksistence nekoga, ki ni bil »poslušen« in se v dobro vseh nas ni uklonil »apetitom in kariernim ambicijam« ljudi, ki bi bili lahko (roko na srce) že nekaj let upokojeni, se sedaj dogaja nekomu drugemu. S strani ljudi iste proveninence kot so bili v mojem primeru. Ampak to je zgodba s katero bo javnost prej ali slej javno seznanjena. Zato tokrat samo toliko. Pa še to. Ključni akterji zagotovo ne bodo veseli vseh preiskav, ki jim bodo grenile jesen življenja.
Fantje »dragi«,
takšnih zadev se ne odpušča in jih
ni moč odpustiti. Tudi pri spovedi ne, če karikiram.
Če je v človeku prisotno toliko
zlobe, se res težko živi.
Življenje pa bo zagotovo postalo
še veliko težje. Malo zaradi oglašanja vesti (če jo imajo sploh kaj) in malo
zaradi občanov, ko bodo enkrat izvedeli imena, dejanja in zahteve, ki se jih
niso uresničile.
Nič ne zavidam. Hudo bo.
Kljub vsemu dogajanju pa se je zaenkrat
(temu pravim, na srečo), še našlo nekaj entuziastov, ki so (smo) se na lokalni
ravni izpostavili in »ubrano zapeli po istih notah«.
In kljub vsemu napisanemu, še vedno želij/o/mo delati za boljši skupni
jutri.
Včasih imam občutek
kot bi bili nori.
Zaradi občutka norosti ali celo
občutka nemoči, nas je vedno manj in manj. In to je lahko za zanamce precej
zaskrbljujoče.
France Prešeren je imel kar prav
v svoji Glosi:
"Slep je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."
Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákošne Parnasa pota -
slep je, kdor se s petjam vkvarja.
(F. Prešeren: Glosa)
In bojim se, da »lokalni politični
novinci« kje ne obupajo in se po koncu mandata ne umaknejo od vsega in vseh
skupaj, saj kaj takšnega, kot bodo dobili »v zahvalo« za svoj trud, v življenju
najverjetneje še niso doživeli.
Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcov je prijetnih?
slišim od butic neukretnih
prašat zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mar Čebel'ce roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.
(F. Prešeren: Glosa)
Kljub vsemu upam, da bodo
zdržali, saj bi morali ostati na lokalni sceni vsaj še desetletje ali dve, ko
nas v teh krogih že več ne bo.
In kolikor bo v moji moči, jim bom kolikor
časa bom še poleg, pomagala in jih nudila roko - nasvet, saj želim, da se
zavožene stvari popravijo tako, da bo prav in da se tudi za naprej razvoj
zastavi na ustreznih in trdnih temeljih.
Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si s tinto prste maže,
naj ljubezen si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.
(F. Prešeren: Glosa)
Kljub vsemu mi še vedno nekako ni
vseeno.
Kako gre že tisto o »poslednjem
Mohikancu«, ki je,
v prispodobi, kot zadnji predstavnik izginjajoče skupine?
Uf, spet se je v misli prikradel ta občutek norosti
Če bo človeška zloba uničila
voljo še tem ljudem, potem pa se bo v tej skupnosti pač zgodilo kar se bo zgodilo.
Naslednjič (in v prihodnje) nikogar
več ne bo, ki bi sploh želel nastaviti hrbet »za udarce zlobnih jezikov« in nikogar
več ne bo, ki bo sploh še pripravljen »nastaviti obraz za javni pljuvalnik«.
Vender peti on ne jenja;
grab'te dnarje vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvam brez težave
on živi, umrje brez dnarja.
(F. Prešeren: Glosa)
No ja, bodo, ampak takšnih, ki
znajo zadeve urejati in urediti, med njimi ne bo več.
Kaj se zgodi, če vodja vodenju in
razvojnim nalogam ni dorasel, pa smo že občutili in posledice nesposobnosti
tudi sedaj vsi zelo občutimo. Zato je bila sprememba nujna. Da se zadeve končno
začno, dokler je to sploh še mogoče, urejati in se enkrat za vselej uredijo.
No ja, recimo, da mi še vedno ni
vseeno tudi zato, ker sem v to lokalno skupnost, na različnih nalogah, vložila 27
let svojega življenja. Dolg staž, ki ga trenutno premore zelo malo naših občanov.
Tudi izmed tistih, izrazito
zlobnih in žaljivih jezikov, ne.
Malce čudno
depresiven ponovni začetek, kaj ne?
Včasih je potrebno tudi to.
Recimo, da je to nekakšna regresija preteklosti za bolj trden in pozitiven nov
začetek.
In sedaj SMO NA
ZAČETKU nečesa boljšega, lepšega, bolj pozitivnega in bolj spoštljivega.
In to iskreno
verjamem.
»Ko spet bo lepo ………«
Zadnji Val - Ko
spet bo lepo (Official Video)
https://www.youtube.com/watch?v=auKtm-4vp7c
