DOLCE FAR NIENTE (sladko brezdelje) V DOLINI TIHI - DO KONCA IN NAPREJ

DOLCE FAR NIENTE (sladko brezdelje) V DOLINI TIHI - DO KONCA IN NAPREJ

Se nekako ne morem odločiti ali imamo v tej dolini srečo ali smolo. Ali naj vidim naše bivanje v rožnati barvi na belem puhastem oblaku ali v črni kuhinji, ki je nekje v globinah naših kraških jam? Vse skupaj se zdi kot življenje med nebesi in peklom.

Kako ohraniti optimizem in upanje v naše potenciale razvojnih možnosti in preživetja?
To je v teh dekadentnih časih vrednot, idealov in vrlin, pač stvar odločitve vsakega posameznika (osebne percepcije) in tudi stanje ogromnega napora.

Če pomislimo, da je naša dolina »rodila« celo nekakšnega ti. "Robina Hooda", ki je deloval predvsem v Dravski banovini med obema svetovnima vojnama, potem lahko rečemo, da v tej »dolini tihi« le nismo čisto  neopazni in pozabljeni v zgodovini in res nismo brez prihodnosti.

Starejše generacije se še spominjamo, ko je ta »naš Robin Hood«, v njegovih zrelejših letih s svojo barko zaplul po mirnih vodah življenja, si ustvaril družino in ob koncu kariere, opravljal službo varnostnika v našem največjem lokalnem podjetju.

Še zdaj mi odzvanja njegov glas, ko se je oglasil na telefon:

» Pozdravljeni, tu laaaastnik tovarne ….«.

V svojem pozdravnem nagovoru je vedno »elegantno« zamenjal  besedo »varnostnik« z »laaastnik« in je s tem je privabil smeh pri poslušalcih in kličočih. In življenje je mirno teklo naprej.

Vedno je imel »v rokavu« veliko zanimivih zgodb, ki jih je z veseljem pripovedoval.  Glas je prispel tudi do pisateljev Remica in Dimiča, ki sta po njegovih pripovedovanjih napisala tudi knjigo »Tone Hace – car slovenskih tolovajev«.

No, in takole smo v dolini dobili tudi čisto svojega »CARJA«, čeprav le med tolovaji.

Po tej knjigi pa je bil posnet  slovenski film »Do konca in naprej«. https://www.dailymotion.com/video/x2jljub

»Do konca in naprej je slovenski komično-kriminalni film iz leta 1990 v režiji  Jureta Pervanja po scenariju Nebojše Pajkića. Zgodba je postavljena v čas med svetovnima vojnama, ko mora policijski inšpektor Alojz Kranjc braniti zakon pred roparjem in lomilcem ženskih src Tonetom Hacem.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Do_konca_in_naprej_(film)

 Opremljen je z  nepozabno Predinovo pesmijo  »Dolce far niente« ki dodaja še tisto smetano na vrh te »filmske torte« o življenju našega »tolovajsko«  znanega sovaščana. https://www.youtube.com/watch?v=nQUf5xWHS6c

 Kdo je bil ta sovaščan?

 »Tone Hace, slovenski kriminalec. *17. aprila 1917, Podcerkev, Loška dolina *

Rojen v vasi Podcerkev v Loški dolini. Njegov brat je bil Matevž Hace, politkomisar 14. divizije.

Tone Hace je bil kriminalec, ki je »deloval« med obema svetovnima vojnama, predvsem v Dravski banovini. Ker je ropal bogate, je dobil ugled neke vrste Robina Hooda.

Leta 1941 so ga ujeli. Sojenje se je začelo 31. marca 1941 pred velikim senatom okrožnega sodišča v Ljubljani, branil ga je Igo Gruden. Haceta je bremenila obtožnica dolga 48 strani. Sodišče je obsodilo Haceta na dve dosmrtni ječi in 196 let zaporne kazni. Večino časa je Hace preživel v zaporu v Ljubljani, Kopru, nato pa Trstu in na otoku Elbi. Leta 1946 so ga, verjetno na bratovo posredovanje, izpustili na svobodo. Do upokojitve je delal kot kuhar in kasneje kot varnostnik ter vratar.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Hace

Ja, tale naš sovaščan, s poklicem: zločinec (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Hace), je res imel zelo pestro in pestro življenje.

Bil je lomilec ženskih src, bil pa je tudi razbojnik, ki je življenju je storil veliko različnih nečednosti. Kar pa je najpomembnejše, je pa očitno premogel tudi veliko mero dobrodelnost, zaradi katere so ga ljudje spoštovali.

»Zakaj je razbojništvo zgodovinski fenomen?

Najprej in predvsem zato, ker je t.i. razbojništvo (delovanje skupin nasilnih oboroženih moških) lahko nastalo samo tam, kjer je bila oblast nestabilna, odsotna in šibka.
To pa je bilo možno pred »zmagoslavjem moderne nacionalne države«. Preden oblasti s svojim represivnim aparatom še niso zmogle nadzorovati vsega ozemlja, tudi zaradi pomanjkljive prometne strukture. Torej v »družbah pred obdobjem modernega kapitalizma«, ko je bila moč fizičnega nasilja tudi osnovni temelj ekonomske moči.
Hobsbawm razlikuje tri tipe razbojništva, plemenitega roparja ali Robina Hooda, hajduka ali upornika, gverilca ali maščevalca, vsak od njih pa lahko pride pod splošno kategorijo socialnega razbojništva.

Socialni razbojnik je torej veljal za zastopnika pravice. Za nekoga, ki ponovno vzpostavlja moralo in ima sebe za pravičnika, tudi v primeru, če deluje kot najokrutnejši maščevalec. In pri tem, pravi Hobsbawm, niti ni bilo tako pomembno to, ali so dejanski razbojniki res delovali v skladu s temi ideali, kakor pa to, da so utelešali socialne aspiracije in težnje po pravičnosti, ki so živele med ljudstvom.« https://www.dnevnik.si/1042729396

In takole nekako je prebivalstvo (še posebej ženska populacija) obravnavalo našega znanega  sovaščana, ki je bil specifičnega poklica: zločinec. S težnjo po pravičnosti (pa naj se to sliši še tako čudno), se je upiral oblasti in se zato priljubil ljudstvu.

Ne vem zakaj mi je v misli prišel tale Tone Hac. Mogoče le  zaradi uvoda v Predinovo pesem, ki pravi:

»Pred nami je častna naloga,

da vrnemo Dravski banovini to

kar je od nekdaj bila … oaza miru, reda in dela.«

Če parafraziram, nenehno tole besedilo, vedno znova,  slišim takole:

»Pred nami je častna naloga,

da vrnemo Loški dolini  to

kar je od nekdaj bila … oaza miru, reda in dela.«

Hacetovga Toneta  ni več. Njegovo življenje pa v filmu  »živi« naprej in nas opominja na pomembnost živeti pošteno in častno, v prizadevanju za skupno dobro.

In v prizadevanju za skupno dobro si lahko le sami pomagamo, da vrnemo Loški dolini to kar je od nekdaj bila… oaza miru, reda in dela.

Kaj se je zgodilo z »mirom« ne vem. Miru in sproščenosti v tem okolju že dolgo ni več čutiti.

»Red« je, pa tudi, če reda ni.

»Delo« …. ja, tega je pa (v tem okolju) na voljo vedno manj.

Mogoče je k temu prispevalo tudi cesarsko obnašanje cesarskega dvora, mogoče pomanjkanje empatije, mogoče tudi pomanjkanje komunikacijskih veščin? Kdo bi vedel, a nekaj verjetno je na tem.

Vse navedeno je (trenutno na  področju socialnega varstva) pripeljalo do stanja pred odločitvijo, kjer dobre odločitve ni. Je le slaba in slabša odločitev.

Kljub temu, da si gradnjo tovrstnega socialno varstvenega objekta v naši občini želimo, si zanj  prizadevamo že od ustanovitve občine in se tovrstna tematika kot »mantra« pojavlja v vseh predvolilnih obljubah vseh strank in kandidatov, je predvidena lokacija, kjer naj bi objekt stal, na žalost »uspešno« razdvojila občane.

Med ljudmi tega območja je završalo, da ne omenjamo, kako je nekoč složna vas zdaj razdeljena… 

MIRU, ki ga vsi potrebujemo in si ga želimo, ni več.

Kot zadeve sama razumem, ljudje ne nasprotujejo socialnovarstveni ustanovi in nimajo nič proti prebivalcem te ustanove.

Opozarjajo le na probleme (in poskušajo biti slišani), s katerimi se neposredno soočajo že sedaj, in ki bodo s postavitvijo te ustanove lahko samo še hujši, če se pred začetkom gradnje teh problemov ne uredi (sanira).

Prebivalci izpostavljajo:

Prvi problem je območje, kjer je predvidena gradnja, zaradi terena (oz. kar je pod njim) lahko zelo vprašljivo (če ne celo nevarno) za postavitev nastanitvenih objektov.

Druga zadeva na katero opozarjajo občani je neustrezna komunalna infrastruktura. Na Ogradah so še vedno stanovanjske hiše, ki v določenih obdobjih ne morejo prižgati pralnega stroja in da so Ograde (predvsem poleti) prvo naselje v občini, ki mu ob težavah z oskrbo z vodo, zmanjka vode v pipah.

Kot tretje navajajo tudi težave s kanalizacijo.

Kot četrto občani navajajo tudi neustrezno cestno povezavo, ki njim in njihovim otrokom ne omogoča varne poti, saj na Bračičevi ulici ni pločnikov za pešce. V zimskem času pa se varnost še poslabša.

Peti problem, ki ga izpostavljajo pa se nanaša na elektro omrežje.

Torej smo pred težkim vprašanjem … kako se odločiti, da občanom omogočimo socialnovarstvene storitve (ki si jih želijo) in istočasno ne ogrozimo tako poslovanja te ustanove, kot tudi življenja prebivalcev Ograd, če bo ta objekt (ob vseh že do sedaj s strani prebivalcev izpostavljenih problemih) zgrajen na določeni lokaciji?

Kot sem že napisala, so v tem primeru, trenutno možne le slabe in še slabše odločitve.

Zakaj je tako?
Če pogledam zgodbo za nazaj, ocenjujem, da  je »izvirni greh« v pomanjkljivem občinskem informiranju tako investitorja, kot članov občinskega sveta prejšnjega sklica in tudi v nekomunikaciji s prebivalci Ograd.

In mir v Loški dolini (ali vsaj na delu njenega območja ) je porušen.

Kako najti salomonsko rešitev ali razrešitev tega gordijskega vozla, pa je trenutno aktualno vprašanje za 1 mio EUR.

In ne pozabimo, da bo najverjetneje tudi razburjenj med občani, ki jih bo prinesel občinski proračun (ki je trenutno še v osnutku), še kar nekaj …. po celi občini.

 A o tem podrobneje kdaj drugič.

Pa preidimo k »REDU«, pa tudi, če reda ni.

Nepredstavljivo, a resnično. Dogaja se, da posameznik v takšnem »redu« (ki ga trenutno imamo na dvoru), želi osebno oddati dopis v glavni pisarni in doživi odgovor, da dopisa NE BODO sprejeli.

Sprašujem se ali je vzrok za tak odgovor (torej: dopisa ne bomo sprejeli) pomanjkanje poznavanja zakonodaje ali pa je vzrok kje drugje? 

Kakorkoli že, ob zavedanju, da možnosti zavrnitve osebne vloge v glavni pisarni ni, naj opozorim še na Uredbo o upravnem poslovanju (UL RS št. 9/18), ki v

42. členu navaja tudi naslednje:

»(1) Stranki, ki odda vlogo ali drug dokument, javni uslužbenec na njeno zahtevo potrdi prejem. Javni uslužbenec prejem lahko potrdi na kopiji dokumenta z navedbo organa, ki je dokument prejel, in datuma ter s svojim podpisom.

(2) Prejem dokumenta na uradni elektronski naslov organa informacijski sistem za vodenje evidence dokumentarnega gradiva organa samodejno potrdi s povratnim sporočilom v elektronski obliki, ki vsebuje navedbo prejetega sporočila ali njegovo celotno vsebino, datum in čas prejema.«

Zato, dragi moji, imejte pogum ob uveljavljanju svoje pravice do osebne oddaje vašega pisanja v glavni pisarni (pa naj bo kakršnokoli že) in do potrditve prejema.

Tole je en od primerov, ko »red« je tudi, če reda ni. Kaj več pa, v prid berljivosti tega pisanja, nima smisla izpostavljati.

Aja, samo še to. Če pošljete dokument na uradni elektronski naslov občine »samodejnega potrdila s povratnim sporočilom v elektronski obliki, ki vsebuje navedbo prejetega sporočila ali njegovo celotno vsebino, datum in čas prejema« ne boste dobili, ker zadeva očitno ne deluje (ali pa mogoče ne obstaja).

Ne nazadnje pa sledi »DELO« …. ja, tudi tega je v tem okolju na voljo vedno manj. Razen verjetno v prostorih soban … dolce far niente … mah, nima smisla ocenjevati.

Skratka:

»Pred nami je častna naloga,

da vrnemo Loški dolini  to

kar je od nekdaj bila … oaza miru, reda in dela.«

Upanje je kot nočno nebo;

nikdar ni tako temno, da ne bi odkrili kake zvezde.
[O. Feuillet]

Zoran Predin-Dolce far niente

https://www.youtube.com/watch?v=nQUf5xWHS6c&start_radio=1&list=RDnQUf5xWHS6c