petek, 7. julij 2023

ČAS ZA REGRESIJO OBDOBJA IN LJUDI (»Kranjec moj mu osle kaže«)

 


Pretekli zgodovinski in zasebni dogodki so na nas imeli izjemen vpliv, kljub temu, da se mi tega sploh ne zavedamo. Njihova moč pa se lahko občuti v našem sedanjem življenju, ko nosimo njihove posledice, ki pa so lahko tudi zelo škodljive in negativne. 

In šele regresija nam odpre pogled, da dojamemo zakaj se srečujemo z določenimi situacijami in težavami in kako nam stari občutki krivde preprečujejo, da bi nam šlo dobro. V regresiji oseba govori iz duše. Duši gola dejstva niso pomembna.

Vsak pride v »tista leta«, ko se začne resno spraševati ali je bilo njegovo dosedanje življenje vredno življenja, ali je v življenju dosegel kakega od svojih ciljev in kaj od življenja pričakuje vnaprej.

                                                                        In takrat se zgodi.

Nekateri se zapijejo, drugi so kar naenkrat v depresiji,  tretji kar naenkrat niso več zadovoljni s svojimi partnerji in kot bolhe skačejo v »vesele urice« tu in tam, četrti urejajo svoje misli, analizirajo doseženo in se odločijo za smer svojega življenja in dela, peti lahko celo zaključijo tozemsko prebivanje in še in še variantnih »rešitev« se porodi v človeških glavah (predvsem v tistih, s vsem in vedno, nezadovoljnih).

Včasih pa se, nepredvideno, v življenje kar nekako  vrinejo aktivnosti, ki jih pač zaradi občutka domoljubja  moraš opraviti in za določeno obdobje svoj način življenja temu, hočeš-nočeš,  prilagoditi dogajanju.

Tudi meni se je to prilagajanje zgodilo in doživela sem tudi izkušnji, ki jih, roko na srce, marsikomu življenje ne nakloni nikoli.  To je kandiranje za poslansko in župansko funkcijo.

Obe sta bili lepi izkušnji, ki sta me (čeprav pri teh letih) še vedno marsikaj naučili in mi omogočili spoznati ogromno dobrih, prijetnih in poštenih ljudi.

Na površje pa je tudi tokrat privrelo tudi precejšnje razočaranje nad zlohotnostjo nekaterih posameznikov.

Težko je po vsem tem v človeku – posamezniku videti le dobro. Saj veste kako je, »če te kača piči, se potem še vrvi bojiš«.

Kljub občutku neizmernega ponosa zaradi podpore, ki sem jo vsakokrat dobila, se ni moč izogniti občutku zgroženosti, ker so med nami tudi  posamezniki, ki prav »blestijo« v specifičnosti njihovega odurnega in nepriljudnega odnosa in v njihovih nizkotnih napadih.

Ti primerki človeške sramote si res zaslužijo »zlato medaljo« iz področja spletkarjenja, pokvarjenih dejanj in nizkotnega izrazoslovja. Res se vsakokrat začudim od kod se je pri nekaterih vzela vsa ta hudobija, ki jo posamezniki v naši skupnosti premorejo in vsa ta zloba, ki jo je sposoben proizvesti le in posamezen človek.

A žal so takšni ljudje tako omejenih misli, da se svoje nesocializiranosti (da o nepismenosti niti ne govorim),  niti ne zavedajo.

Verjetno je (predvsem pri teh posameznikih)  »nekaj  tudi na tej potrebi« po regresiji. Mogoče bi se s tem rešili svoje zlohotnosti.

 

OK, njihovo obnašanje in kako se »mentalno urediti« je na srečo njihova zasebna stvar.

Če tega s seboj ne bodo uredili, se bo, ko pride njihov čas,  »tlačenje zemljice« zagotovo neslavno končalo v obžalovanju in kesanju za vse packarije, ki so jih počeli.

Jaz pa sem preko vseh teh pritlehnosti, ki sem jih doživela,  prešla z nasmehom in dvignjeno glavo, saj me je vse to le še utrdilo in mi dokončno izoblikovalo zelo jasno sliko za kaj, za koga in  koliko se je vredno za nekoga truditi.

Dozorelo pa je spoznanje, da si nekateri mojega truda, žrtvovanja mojega časa in sredstev,  pač ne zaslužijo.  

To dobronamernega človeka sicer razžalosti, saj je vedno nekje v ozadju nek mili glas – pomagaj, rešuj probleme, svetuj, tolaži itd. 

A vseeno človeka to spoznanje tudi osvobodi tistega nenehnega kljuvanja v podzavesti – delaj, da nam bo vsem bolje;  trudi se za skupno dobro; dopovej jim, da to za nas ni dobro in moramo popraviti, narediti drugače; izpostavi se, saj drugega ni  in povej, da se naš skupni denar troši neustrezno itd  .

Še vedno se ne morem obrniti stran, ko se dela škoda, nezakonitosti ali če se nekomu namerno škoduje in še vedno bom opozarjala, če bom zaznala, da nekaj ni dobro in pravilno.

Velja pa le pripomniti, da je do tokratne nujne rešilne zamenjave  v naši skupnosti prišlo tudi zaradi mojega izpostavljanja in truda, da sem večinski javnosti dokazala, da se zadeve ne odvijajo v korist skupnosti in  da je sprememba neobhodno  nujna.

No, večina je tokrat, na srečo,  razumela, čeprav sem bila tudi zaradi teh opozarjanj s strani posameznikov velikokrat blatena, zaničevana in deležna raznih »pritiskov in naročanja nekomu je potrebno nekaj storiti« z namenom, da ogrozijo tudi mojo eksistenco.

Pa javnost tega niti ne ve oz. lepše rečeno – ljudje tudi težko verjamejo dojamejo kako zlobni so posamezniki, ko izvedo - saj sami takšnih groženj in zahrbtnih dejanj večinoma nikoli niso in nikoli ne bodo doživeli.

Ja, ljudje moji, tako se »ta svet vrti«.

Nekaterim počasneje in drugim očitno veliko hitreje.

 

Brincljeva luknjica

https://www.youtube.com/watch?v=Wwpp7O1w1j4

 

In ogrožanje eksistence nekoga, ki ni bil »poslušen« in se v dobro vseh nas ni uklonil »apetitom in kariernim ambicijam« ljudi, ki bi bili lahko (roko na srce) že nekaj let upokojeni, se sedaj dogaja nekomu drugemu. S strani ljudi iste proveninence kot so bili v mojem primeru. Ampak to je zgodba s katero bo javnost prej ali slej javno seznanjena. Zato tokrat samo toliko. Pa še to. Ključni akterji zagotovo ne bodo veseli vseh preiskav, ki jim bodo grenile jesen življenja.


Ob tem se sprašujem, pa kaj »za hudiča« imate nad seboj , kaj se vam je zgodilo tako hudega, da je v vas toliko zlobe. Ma v teh ljudeh mora biti res  biti kak vpliv sveta iz »pete dimenzije«.  

Fantje »dragi«,

takšnih zadev se ne odpušča in jih ni moč odpustiti. Tudi pri spovedi ne, če karikiram.

Če je v človeku prisotno toliko zlobe, se res težko živi.

Življenje pa bo zagotovo postalo še veliko težje. Malo zaradi oglašanja vesti (če jo imajo sploh kaj) in malo zaradi občanov, ko bodo enkrat izvedeli imena, dejanja in zahteve, ki se jih niso uresničile.

                                                          Nič ne zavidam. Hudo bo.

 

Kljub vsemu dogajanju pa se je zaenkrat (temu pravim, na srečo), še našlo nekaj entuziastov, ki so (smo) se na lokalni ravni izpostavili in »ubrano zapeli po istih notah«.

In kljub vsemu napisanemu,  še vedno želij/o/mo delati za boljši skupni jutri.

Včasih imam občutek kot bi bili nori.

 

Zaradi občutka norosti ali celo občutka nemoči,  nas je vedno manj in manj.  In to je lahko za zanamce precej zaskrbljujoče.

 

France Prešeren je imel kar prav v svoji Glosi:


"Slep je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."

Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákošne Parnasa pota -
slep je, kdor se s petjam vkvarja.

(F. Prešeren: Glosa)

In bojim se, da »lokalni politični novinci« kje ne obupajo in se po koncu mandata ne umaknejo od vsega in vseh skupaj, saj kaj takšnega, kot bodo dobili »v zahvalo« za svoj trud, v življenju najverjetneje še niso doživeli.  

 

Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcov je prijetnih?
slišim od butic neukretnih
prašat zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mar Čebel'ce roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.

(F. Prešeren: Glosa)

 

Kljub vsemu upam, da bodo zdržali, saj bi morali ostati na lokalni sceni vsaj še desetletje ali dve, ko nas v teh krogih že več ne bo.

 In kolikor bo v moji moči, jim bom kolikor časa bom še poleg, pomagala in jih nudila roko - nasvet, saj želim, da se zavožene stvari popravijo tako, da bo prav in da se tudi za naprej razvoj zastavi na ustreznih in trdnih temeljih.  

Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si s tinto prste maže,
naj ljubezen si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.

(F. Prešeren: Glosa)

 

Kljub vsemu mi še vedno nekako ni vseeno.

Kako gre že tisto o »poslednjem Mohikancu«, ki je,

v prispodobi, kot zadnji predstavnik izginjajoče skupine?

Uf, spet se je  v misli prikradel ta občutek norosti

 

Če bo človeška zloba uničila voljo še tem ljudem, potem pa se bo v tej skupnosti pač  zgodilo kar se bo zgodilo.

Naslednjič (in v prihodnje) nikogar več ne bo, ki bi sploh želel nastaviti  hrbet »za udarce zlobnih jezikov« in nikogar več ne bo, ki bo sploh še pripravljen »nastaviti obraz za javni pljuvalnik«.

Vender peti on ne jenja;
grab'te dnarje vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvam brez težave
on živi, umrje brez dnarja.

(F. Prešeren: Glosa)

 

No ja, bodo, ampak takšnih, ki znajo zadeve urejati in urediti, med njimi ne bo več. 

Kaj se zgodi, če vodja vodenju in razvojnim nalogam ni dorasel, pa smo že občutili in posledice nesposobnosti tudi sedaj vsi zelo občutimo. Zato je bila sprememba nujna. Da se zadeve končno začno, dokler je to sploh še mogoče,  urejati in se enkrat za vselej uredijo.

 

No ja, recimo, da mi še vedno ni vseeno tudi zato, ker sem v to lokalno skupnost, na različnih nalogah, vložila 27 let svojega življenja. Dolg staž, ki ga trenutno premore zelo malo naših občanov.

 

Tudi izmed tistih, izrazito zlobnih in žaljivih jezikov, ne.

 

Malce čudno depresiven ponovni začetek, kaj ne?

 

Včasih je potrebno tudi to. Recimo, da je to nekakšna regresija preteklosti za bolj trden in pozitiven nov začetek. 

 

In sedaj SMO NA ZAČETKU nečesa boljšega, lepšega, bolj pozitivnega in bolj spoštljivega.

In to iskreno verjamem.

»Ko spet bo lepo ………«

 

 

 

Zadnji Val - Ko spet bo lepo (Official Video)

 

https://www.youtube.com/watch?v=auKtm-4vp7c

Ni komentarjev:

Objavite komentar