MALI BOGOVI GOVORIJO GLASNO (Z NAMENOM PREGLASITI VOX POPULI - Glas ljudstva)

Vlado Kreslin ima prav, ko pravi:

»Mali bogovi so vse manjši! Delajo se, da verjamejo v boga. Mali bogovi govorijo glasno, da bi se jih slišalo do neba.«

Nekako se poraja misel, če niso morebiti »bogovi padli na glavo«. V glavi mi še vedno  odzvanja Kreslinova melodija in kar naenkrat … tup, pade steklenica Coca cole na glavo.

Pa ne pade na dobrodušnega bušmana Xi-ja, ampak na z avreolo obsijano glavo, ki se lepo dopolnjuje s »cesarjevimi  novimi oblačili«.

 In zgodi se nepredstavljivo.

V ti. »občinski zakonodajni veji oblasti« (beri: občinskem svetu) se pojavijo »neki novi klinci« (neki novi otroci), ki ne hvalijo cesarjevih novih  »nevidnih« oblačil s sočasnim padanjem »v stanje transa«. »Neki novi klinci«  so zelo hitro spoznali in na glas obelodanili, da je »cesar« gol.

In zopet mi odzvanja, sedaj Balaševićev refren, »neki novi klinci, neki novi klinci, neki novi klinci«.

(https://www.youtube.com/watch?v=TTyWI52zkIs)

Po »občinskih dvornih sobanah«  (kot gre lokalni koluarski šepet) odzvanja gromovniški  glas, da »jih novoizvoljeni  mulci že ne bodo komandirali« (iskreno upam, da tudi mene, kljub mojim zrelim letom, uvrščajo med te »mulce«) in bo kljub »mulcem« cesar še naprej razkazoval  »svoje novo nevidno oblačilo«.  

»Takle mamo«  generacija cesarska, »mlada kri mirno ne stoji«, pravi slovenski pregovor. In to na srečo nas vseh  drži kot pribito. »Mlada kri« razmišlja s svojo glavo in prav je tako.

Cesarju vdani »podložniki in ministri« pa naj se še naprej pretvarjajo in zatrjujejo »da oblačilo vidijo« in s tem ohranjajo svoj »status«.

»Mali bogovi govorijo glasno , da bi se jih slišalo do neba«, mali bogovi govorijo grdo, da bi se oblatilo »mulca«, ki je povedal, da »cesarjevih novih oblačil ne vidi« in ne pristaja na tako sprenevedanje.

Tule pritiče še ena, ne preveč cesarska, slovenska modrost, da  »niso vse ovce enega hleva enake.«

In zavedati se je potrebno, da »kadar je štrena zamotana, se več ne zravna.«

Hans Christian Andersen s svojo pravljico nadaljuje:

»Naslednje jutro je prišel cesar z dvorjani po nova oblačila.

Odložil je oblačila, v katera je bil napravljen. Sleparja sta se pretvarjala, da mu podajata nove hlače, plašč, ogrinjalo.

"Jedeta, kako Vam pristajajo! Res dragocena oprava!" so govorili iz spremstva.

 Komorniki, ki naj bi nosili vlečko, so po tleh tipali za njo.

Potem so v sprehodu hodili za cesarjem s privzdignjenimi rokami, saj si niso upali pokazati, da ničesar ne vidijo.

Ljudje ob cesti in na oknih, ki so opazovali sprevod, so govorili: "Jedeta, cesarjeva nova oblačila so brez primere! Kako lepo vlečko ima na plašču!"

Nihče ni hotel pokazati, da ničesar ne vidi. To bi pomenilo, da je nesposoben za svojo službo ali pa da je sila neumen.

 Nobena cesarjeva oblačila še niso požela toliko odobravanja.

Tedaj pa je dejal majhen otrok: "Saj nima ničesar na sebi!"

"Saj nima ničesar na sebi!" je nazadnje vzkliknilo vse ljudstvo.

Cesarju se je zdelo, da imajo prav, vendar si je mislil: " Zdržati moram do konca." Komorniki pa so tudi šli za njim in nesli vlečko, ki je sploh ni bilo.« 

(izsek iz: http://andrejamasic.weebly.com/uploads/2/8/2/0/2820166/besedilo_za_oblikovanje_hans_christian_andersen_reitev.pdf)

In nauk zgodbe: če razumemo v prispodobi - obleka ne naredi človeka, ampak ga naredi to, da vedno misli s svojo glavo, saj je (mora biti) iskrenost cenjena in upoštevana.

»Mulci na pohodu« (po naslovu S. Pregla) iskreno spregovorijo, spremembam »sveta« sledijo in pri razmišljanju s svojo glavo ne popustijo.

In zopet odzvanja Kreslinovo besedilo:

»Dogaja se, da včasih
še najbolj vernim se zamešajo sledi,
mali bogovi jim obljubljajo
nove perspektive,
edine prave poti.

Napihnjeni se odbijajo
visoko v nebesa.
Zaradi pritiska
si mašijo ušesa.

Z dolgimi prsti
in majhnimi očmi
mali bogovi
vidijo le, kar se jim zdi.

Mali bogovi so vse manjši!
Delajo se, da verjamejo v boga.
Mali bogovi govorijo glasno,
da bi se jih slišalo do neba.

Na skrivaj preklinjajo
in šimfajo svetnike,
v svetih knjigah retuširajo slike,
lastnim vernikom spotikajo noge;
mali bogovi
odpuščajo le, kadar se sme.«  

(besedilo: http://pesmi.si/vlado-kreslin/mali-bogovi/)

https://www.youtube.com/watch?v=VaKn503GcXo

Prav je, da razmišljanje zaključim  z modro mislijo Dalajlame:

»Če mislite,  da ste premajhni,  da bi naredili spremembe,  poskusite spati s komarjem.«

Pa še kako prav ima!