SPLETKE NA OLIMPU ALI LOKALNI OLIMP PO DOMAČE

Vsaka sredina premore svoj Olimp, kraj bivališča dvanajstih bogov, ki uravnavajo človeška življenja.

V nekaterih sredinah je bogov nekaj manj, v nekaterih nekaj več in tudi višina te gore ni povsod enaka.

Po grški mitologiji bogovi  Zevs, Pozejdon, Hades, Hera, Erida, Ares, Atena, Apolon, Afrodita, Hermes, Artemida, Hefajst, krojijo vsakdan smrtnikov in vsak je »pristojen« za nekaj. So vsemogočni in nadnaravni, istočasno pa imajo človeške lastnosti. So ljubosumni, pošteni, zavistni, dobri ali hudobni, zli, lepi in grdi. (https://www.youtube.com/watch?v=c2L-OlFQvV8)

Zmeda na zemlji, med smrtniki, je njihovo delo.

Hermes je zadolžen za komunikacijo in obveščanje (glasnik bogov), ki svoje aktualne novice razširja po dvornih sobanah Olimpa.

Zadnje čase so njegova poročila precej dolgočasna in nujno potrebuje nekaj akcije, da se aktualnost dnevnih novic poveča. Vsi bogovi Olimpa so precej zdolgočaseni, saj jim življenje teče mirno, brez pomanjkanja, z neomejenimi količinami nektarja in ambrozije.  V svoji zdolgočasenosti iščejo zabavo, saj je nezadovoljstvo vedno večje.

Zeus, glavni bog Olimpa, ki s svojo jezo na zemlji vsake toliko časa povzroči hude nevihte, za popestritev življenja predlaga ples v maskah. A predlog ne požanje prav velikega navdušenja. Bolj godrnjanje in nezadovoljstvo nad spremembami, ki jih prinese napor maskiranja in preoblačenja. 

Zdolgočaseno godrnjanje se nadaljuje po dvornih sobanah.

Nekoč dobijo preblisk, da bi bilo strašno zabavno, če bi nekaj časa živeli kot ljudje. Ljudje imajo namreč vedno dovolj problemov v borbi za preživetje in jim nikoli ni dolgčas.

Trpijo, umirajo, se prepirajo… skratka pestro in živahno je življenje smrtnikov.

Zeus dobi zanimivo zamisel, da bi bila čudovita popestritev njihovega dolgočasnega življenja, organizacija poroke med prikupno morsko nimfo Tetido in Pelejem. To pa zelo razveseli Hermesa, ki si dogovori celo za neposredno reportažo s prizorišča poroke.

Priprave so se začele. Prelepe boginje so svoje božanske glave zaposlile z mislimi, kaj obleči za ta veličastni dogodek in po dvornih sobanah je završalo od navdušenja.

Seveda pa vse priprave in navdušenje nad njimi, nikakor niso mogle miniti brez težav.

V boginji Eridi, boginji prepira, se je oglasila vsa njena prepirljivost. Začela je spletkariti in razmišljati, kaj storiti, da zaneti prepir. V žaru razmišljanja, kako čim bolj spreti vse naokoli, se je odpravila na Zemljo. Na tržnici je ukradla dve jabolki in nato z užitkom poslušala spor, ki ga je med prodajalcem in stranko zanetilo njeno dejanje. V svoji navdušenosti, ob videnem, je eno jabolko snedla, z drugim pa se je vrnila v svoje sobane na Olimpu.

Prepirljivka je s svojo spletko nadaljevala.

Z zlat iglo je v jabolko napisala »NAJLEPŠI!« in jabolko spremenila v težko, zlato jabolko, saj imajo bogovi pač zmožnost, da sebe in stvari poljubno spreminjajo.

Poroka se je začela.

Vse boginje, bogovi, polbogovi, nimfe in še kdo, so bili zbrani v plesni dvorani. Ravno je potekala živahna zabava s smehom in plesom, ko se jim je pridružila tudi boginja prepira. Spletkarka je poznala šibke točke vseh boginj in bogov, zato se približa trojici lepih boginj:  Heri, Afroditi in Ateni, ter jim ponudila zlato jabolko z napisom »NALJEPŠI!«.

Vse tri so se v en glas začudile: »Zame?« Jabolko pa se je zakotalilo po tleh in se ustavilo natančno na sredini med vsemi tremi  boginjami. 

Verjetno je sedaj vsem jasno, kaj se je zgodilo. Razvnel se je buren prepir med boginjami, katera med njimi si zaradi svoje lepote zasluži to jabolko ….. ja, tako smo »na veke vekov« dobili »JABOLKO SPORA«, ki zaneti marsikateri spor tudi na Zemlji.

Pa sestopimo iz  »tapravega« Olimpa in preidimo med smrtnike občine Loške doline.

V naših krajih je bila dobra letina tako okusnih jabolk vseh vrst, kot tudi bolj črvivih »jabolk spora«, ki iz lokalnega Olimpa, že kar daljše obdobje, nenehno padajo na Zemljo.  

Pa konkretizirajmo ta najnovejša črviva »jabolka spora«.

PRVIČ:

Športna dvorana.

Pred leti (2013) so si predstavniki občinskega sveta ogledali projekt (tudi finančno oceno) športne dvorane. Na željo lokalnega Olimpa, je ogled potekal za zaprtimi vrati, brez kamer in javne razprave (torej »na štiri oči«… no ja, bilo je malenkost več parov oči oz. glav z imeni in priimki).

Na tem ogledu je bilo s strani predstavnika lokalnega Olimpa rečeno: »Saj nisem zmešan, da bi gradili tako drago in neracionalno dvorano. Pod nobenim pogojem ne in takšne dvorane tukaj ne potrebujemo.«

A bi se moralo tukaj napisati, kdo je podal takšno izjavo in kateri nekdanji člani sveta so jo slišali?

In zato, dragi moji, od leta 2013, pa do volilnega leta 2018 o športni dvorani ni bilo govora.

Ko pa je očitno zmanjkalo »volilne municije«, se je to zadevo pompozno privleklo na plano, da se je pridobilo glasove mlajše volilne generacije, ki sodi v športne kroge in se trenutno še ne ubada s finančnimi zadevami, v smislu primerne cene in predvidenega stroška najemnine na uro (ki jo bodo morali seveda plačevati iz svojega žepa).

Tako se je taktično pri tej populaciji poželo odobravanje, pri drugi generaciji pa grozo ob misli, da gre za takšno predimenzioniranje (v gabaritih in financah), ki ga nismo sposobni obvladati, ob zavedanju nujnosti investiranja v nemoteno oskrbo z vodo in še kaj življenjsko pomembnih dobrin.

Potem pa se najdejo še »slepo zaverovani v pravilnost in božanskost dejanj na lokalnem Olimpu«, ki z visokimi toni (in ne preveč izbornimi besedami) poskušajo izsiliti pozitivno mnenje o nerazumnih odločitvah Olimpa... in tako postaja začinjeno »jabolko spora« vse večje in tudi vse bolj gnilo.

Za nameček se sedaj, v letu 2019, dobi v obravnavo (za sejo občinskega sveta 14. 2. 2019) proračun, v katerem finančnih sredstev za izgradnjo športne dvorane sploh NI PLANIRANIH.

V eni od točk dnevnega reda, pa je predložen tudi predlog sklepa, ki naj bi ga sprejel občinski svet: »Občinski svet Občine Loška dolina sprejme sklep, da se nadaljuje s postopkom izbire izvajalca izgradnje večnamenske športne dvorane Stari trg pri Ložu.«

Ob tem je navedeno v  obrazložitvi, da so svetniki 4. 1. 2019 posredovali poziv, da župan nemudoma začasno zaustavi vse aktivnosti v zadevi izgradnje športne dvorane in da mora sedaj občina v ustreznem roku sprejeti odločitev o izbiri oziroma zavrnitvi vseh ponudb.

Predhodne odstavke je vredno še enkrat prebrati, saj človek ne more verjeti, kako se (in zakaj??) poskuša odgovornost prelagati na nepristojne. Ob tem pa se še vedno poskuša v javnosti prikazovati, kako je župan z občinsko upravo vnet zagovornik izgradnje športne dvorane, sočasno pa sam ne planira niti EUR-a v proračunu, da bi to vnemo tudi potrdil z dejanji.

Hmmm… boginja Erida je bila očitno spet na delu.

Nima smisla še enkrat pojasnjevati, da je imel župan čas (brez kakršnihkoli posledic),  zaustaviti javno naročilo med 4. 1. in 10. 1. 2019, pa tega ni storil. Sedaj pa se išče rešilno bilko (v smislu »NIČ KRIV«), ki je zakon o javnem naročanju ne podaja in se odločitev o zavrnitvi vseh ponudb prelaga v sprejem na občinski svet, ki te pristojnosti sploh nima. 

V 90. členu ZJN-3 so namreč določeni možni načini zaključka postopka:

Ustavitev postopka je možna do roka za oddajo ponudb. To opcijo je imel župan do 10. 1. 2019, ko je 4. 1. 2019 dobil poziv svetnikov. Očitno pa je ni izkoristil. Je za to vzrok v nepoznavanju področne zakonodaje ali... ?

Sedaj pa mu ostaja le opcija  zavrnitev vseh ponudb (ali pa izbor izvajalca, če se bo tako odločil), ki jo občina lahko izvede na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb. Če bo naročnik/občina-župan zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. 

In kdo sprejme odločitev o ustavitvi postopka ali o zavrnitvi vseh ponudb?

Tisti, ki sprejme tudi sklep o začetku postopka in o izboru tj. župan, ki se odloča na podlagi ugotovitev komisije, katera predhodno preuči vse ponudbe. Nikakor pa te odločitve ne sprejema občinski svet, ki v postopku niti ne sodeluje, niti nima vpogleda in ne preučuje ponudb.

Torej, kaj se poskuša s takšnimi mahinacijami dokazati?

Neznanje,  poskus razbremenitve odgovornosti ali mogoče norčevanje iz članov občinskega sveta? Naj se vsak sam odloči, katero obrazložitev (ali pa mogoče kar vse tri) bo izbral.

Tako pač govori zakonodaja, ki se jo je potrebno držati tudi v Občini Loška dolina. Zato naj se sedaj odgovorna oseba na občini (BREZ  BREZPREDMETNEGA SKLEPA OBČINSKEGA SVETA) odloči kot hoče in išče ustrezne razloge za zavrnitev vseh ponudb, kjer in kakor hoče, saj je tovrstni način poslovanja na tem lokalnem Olimpu že kar precej domač in poznan.

Občinski svet svoje predloge poda ob prvi obravnavi proračuna (katerega priprava je v pristojnosti župana) , kar se (oz. naj bi se, kar se uresniči v zelo malo primerih) upošteva v popravkih do končnega predloga proračuna. Nato je odločitev na občinskem svetu ali proračun sprejme ali zavrne.

Pa pojdimo kar k naslednjem »jabolku spora«.

DRUGIČ:

Dom starejših občanov na Ogradah. Že veliko povedanega, veliko napisanega, veliko neodgovorjenega. Počakajmo na odgovore in videli bomo, kako se bo zgodba zapletala, razpletala in zaključila.

TRETJIČ:

Razpis za zaposlitev v občinski upravi za nedoločen čas, še enega »strokovnega sodelavca« v sobanah lokalnega Olimpa. Mar se res (glede na videno, znano in občuteno) potrebuje še enega zaposlenega in z notranjimi prerazporeditvami in racionalizacijo (seveda ob ustreznem vodenju in znanju) ni možno pokriti vseh nalog?

Verjetno so v tem trenutku rešitve mogoče, le domisliti se jih je potrebno. Je pa res, da je tudi v tem primeru potrebno poznati notranje procese, obremenitve zaposlenih in organizacijo dela, kar pa na dvoru ni zaznano kot največja odlika.

ČETRTIČ:

Veste kakšen postopek vas s strani lokalnega Olimpa lahko še doleti?

Razlastitev zemljišča.

 Ja, prav ste prebrali.

»Ureditev hodnika za pešce Pudob-Marof«….

Obrazložitev v osnutku proračuna 2019: »V letu 2017 oziroma 2018 smo nameravali izpeljati postopek razlastitve zemljišča, vendar je postopek bolj dolgotrajen kot smo predvidevali, zato nameravamo to izpeljati v letu 2019. …Za eno ne odkupljeno parcelo izvajamo postopek razlastitve.«

Ja, zato imamo občino, da se nad nekatere spravlja z razlastitvami, z drugimi pa se poskuša dogovarjati in se z njimi sklepa pogodbe o plačilu nadomestila.

»Glede na dejstvo, da še nismo dosegli dogovora z Agrarno skupnostjo Kozarišče o odkupu zemljišč, na katerih so vrtine in črpališče v Kozariščah, zato ima občina sklenjeno pogodbo za plačilo nadomestila za uporabo navedenih zemljišč. Letni strošek je 2000 EUR.«

Pa, da ne bo navedeno narobe razumljeno. Poudarek je namenjen neenaki obravnavi subjektov (in ne zato, ker občina plačuje najemnino). Težava je v tem, da se za nekatere (iz razloga izgradnje obcestnega pločnika) vodi postopek razlastitve, v primeru črpališča vode (ki je javno dobro), pa se plačuje najemnino.

 Ali gre za enakopravno obravnavo vseh občanov, naj presodi vsak sam.

PETIČ: 

Tegale »jabolka spora« pa bodo »zelo veseli« prebivalci vasi Pudob.

V letu 2019 namerava občina »sredstva v višini 15.000 EUR nameniti izdelavi projektne in investicijske dokumentacije za obnovo vodovodnega odseka skozi vas Pudob. Pričetek gradnje pa je predviden v jesenskih mesecih.«

Zelo dobro planiranje, ni kaj. Kanalizacija in kabli so ravno urejeni, vse je asfaltirano. Jeseni pa se bo »ponovilo vajo« še z vodovodom in ponovno porušilo mir ter nemoten dostop do dvorišč (za nekaj mesecev).

Saj ne, da prebivalci Pudoba ne potrebujejo prenovljenega vodovodnega omrežja, a za to se je vedelo že ob planiranju kanalizacije, pa so nekomu misli očitno ušle drugam. Mogoče k razlastitvam in podobnim zgodbam in zato za pravočasno razmišljanje o planiranju sočasne prenove vodovoda in kanalizacije ni bilo »več prostora v glavi«.

Žalostno, kako se troši naš skupni javni denar in preizkuša živce občanov.

V osnutku proračuna je še veliko takšnih »cvetk«, ki se jim mogoče posvetimo kdaj drugič, saj je sedaj informacij in posledično razburjenja, že preveč.

Pa se vrnimo na Olimp.

»Hermes je odlično izpolnil svojo nalogo.

Bogovi tam zgoraj so si že meli roke. Vse skupaj so seveda vzeli za zabavo in kar tekmovali med sabo, kdo bo bolj vplival na dogajanje na Zemlji.

Smrtniki. Točno tako. To je bila prava beseda … In še kako bodo plačali zaradi tega!

Na Olimpu so se bogovi  valjali po tleh od smeha, tako všeč jim je bila ta zabava. V naslednjih desetih letih je stvar postajala vse manj smešna, ampak v tistem trenutku razen Kasandre in Helenosa tega nihče ni vedel.

Zdaj pa jih pustimo pri miru in naj si sami pomagajo. Saj ne moremo nič spremeniti, kar se je zgodilo pred več tisoč leti.

Danes smo ljudje bolj razumni, zato se nam ni treba bati, da bi se kaj takšnega ponovilo.« (str. 101, 102, 103)

(povzeto po: Bottet, Beatrice; Spletke na Olimpu)

MAR JE TEMU RES TAKO?

Za vse, ki vas grška mitologija zanima, si lahko več informacij pridobite na spodnjih naslovih:

https://www.youtube.com/watch?v=g0B0j92OI8s&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ

https://www.youtube.com/watch?v=ipqBT8xaXrw&index=2&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ

https://www.youtube.com/watch?v=SbmqqytvSsg&index=4&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ

https://www.youtube.com/watch?v=9h3Kq94uXYU&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ&index=5

https://www.youtube.com/watch?v=gHxlOZiPAA0&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ&index=7

https://www.youtube.com/watch?v=YNCxVv4bdqc&index=11&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ

https://www.youtube.com/watch?v=awaEMT3h1GE&index=12&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ

https://www.youtube.com/watch?v=E5Hs1WgTw-g&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ&index=13

https://www.youtube.com/watch?v=SlOhjAbK-aI&index=14&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ

https://www.youtube.com/watch?v=EIixhU6ZVuI&list=PLHyqW-DsUKyTfPI1gx5wNNIinFWYTOtGJ&index=15

            

DOLCE FAR NIENTE (sladko brezdelje) V DOLINI TIHI - DO KONCA IN NAPREJ

DOLCE FAR NIENTE (sladko brezdelje) V DOLINI TIHI - DO KONCA IN NAPREJ

Se nekako ne morem odločiti ali imamo v tej dolini srečo ali smolo. Ali naj vidim naše bivanje v rožnati barvi na belem puhastem oblaku ali v črni kuhinji, ki je nekje v globinah naših kraških jam? Vse skupaj se zdi kot življenje med nebesi in peklom.

Kako ohraniti optimizem in upanje v naše potenciale razvojnih možnosti in preživetja?
To je v teh dekadentnih časih vrednot, idealov in vrlin, pač stvar odločitve vsakega posameznika (osebne percepcije) in tudi stanje ogromnega napora.

Če pomislimo, da je naša dolina »rodila« celo nekakšnega ti. "Robina Hooda", ki je deloval predvsem v Dravski banovini med obema svetovnima vojnama, potem lahko rečemo, da v tej »dolini tihi« le nismo čisto  neopazni in pozabljeni v zgodovini in res nismo brez prihodnosti.

Starejše generacije se še spominjamo, ko je ta »naš Robin Hood«, v njegovih zrelejših letih s svojo barko zaplul po mirnih vodah življenja, si ustvaril družino in ob koncu kariere, opravljal službo varnostnika v našem največjem lokalnem podjetju.

Še zdaj mi odzvanja njegov glas, ko se je oglasil na telefon:

» Pozdravljeni, tu laaaastnik tovarne ….«.

V svojem pozdravnem nagovoru je vedno »elegantno« zamenjal  besedo »varnostnik« z »laaastnik« in je s tem je privabil smeh pri poslušalcih in kličočih. In življenje je mirno teklo naprej.

Vedno je imel »v rokavu« veliko zanimivih zgodb, ki jih je z veseljem pripovedoval.  Glas je prispel tudi do pisateljev Remica in Dimiča, ki sta po njegovih pripovedovanjih napisala tudi knjigo »Tone Hace – car slovenskih tolovajev«.

No, in takole smo v dolini dobili tudi čisto svojega »CARJA«, čeprav le med tolovaji.

Po tej knjigi pa je bil posnet  slovenski film »Do konca in naprej«. https://www.dailymotion.com/video/x2jljub

»Do konca in naprej je slovenski komično-kriminalni film iz leta 1990 v režiji  Jureta Pervanja po scenariju Nebojše Pajkića. Zgodba je postavljena v čas med svetovnima vojnama, ko mora policijski inšpektor Alojz Kranjc braniti zakon pred roparjem in lomilcem ženskih src Tonetom Hacem.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Do_konca_in_naprej_(film)

 Opremljen je z  nepozabno Predinovo pesmijo  »Dolce far niente« ki dodaja še tisto smetano na vrh te »filmske torte« o življenju našega »tolovajsko«  znanega sovaščana. https://www.youtube.com/watch?v=nQUf5xWHS6c

 Kdo je bil ta sovaščan?

 »Tone Hace, slovenski kriminalec. *17. aprila 1917, Podcerkev, Loška dolina *

Rojen v vasi Podcerkev v Loški dolini. Njegov brat je bil Matevž Hace, politkomisar 14. divizije.

Tone Hace je bil kriminalec, ki je »deloval« med obema svetovnima vojnama, predvsem v Dravski banovini. Ker je ropal bogate, je dobil ugled neke vrste Robina Hooda.

Leta 1941 so ga ujeli. Sojenje se je začelo 31. marca 1941 pred velikim senatom okrožnega sodišča v Ljubljani, branil ga je Igo Gruden. Haceta je bremenila obtožnica dolga 48 strani. Sodišče je obsodilo Haceta na dve dosmrtni ječi in 196 let zaporne kazni. Večino časa je Hace preživel v zaporu v Ljubljani, Kopru, nato pa Trstu in na otoku Elbi. Leta 1946 so ga, verjetno na bratovo posredovanje, izpustili na svobodo. Do upokojitve je delal kot kuhar in kasneje kot varnostnik ter vratar.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Hace

Ja, tale naš sovaščan, s poklicem: zločinec (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Hace), je res imel zelo pestro in pestro življenje.

Bil je lomilec ženskih src, bil pa je tudi razbojnik, ki je življenju je storil veliko različnih nečednosti. Kar pa je najpomembnejše, je pa očitno premogel tudi veliko mero dobrodelnost, zaradi katere so ga ljudje spoštovali.

»Zakaj je razbojništvo zgodovinski fenomen?

Najprej in predvsem zato, ker je t.i. razbojništvo (delovanje skupin nasilnih oboroženih moških) lahko nastalo samo tam, kjer je bila oblast nestabilna, odsotna in šibka.
To pa je bilo možno pred »zmagoslavjem moderne nacionalne države«. Preden oblasti s svojim represivnim aparatom še niso zmogle nadzorovati vsega ozemlja, tudi zaradi pomanjkljive prometne strukture. Torej v »družbah pred obdobjem modernega kapitalizma«, ko je bila moč fizičnega nasilja tudi osnovni temelj ekonomske moči.
Hobsbawm razlikuje tri tipe razbojništva, plemenitega roparja ali Robina Hooda, hajduka ali upornika, gverilca ali maščevalca, vsak od njih pa lahko pride pod splošno kategorijo socialnega razbojništva.

Socialni razbojnik je torej veljal za zastopnika pravice. Za nekoga, ki ponovno vzpostavlja moralo in ima sebe za pravičnika, tudi v primeru, če deluje kot najokrutnejši maščevalec. In pri tem, pravi Hobsbawm, niti ni bilo tako pomembno to, ali so dejanski razbojniki res delovali v skladu s temi ideali, kakor pa to, da so utelešali socialne aspiracije in težnje po pravičnosti, ki so živele med ljudstvom.« https://www.dnevnik.si/1042729396

In takole nekako je prebivalstvo (še posebej ženska populacija) obravnavalo našega znanega  sovaščana, ki je bil specifičnega poklica: zločinec. S težnjo po pravičnosti (pa naj se to sliši še tako čudno), se je upiral oblasti in se zato priljubil ljudstvu.

Ne vem zakaj mi je v misli prišel tale Tone Hac. Mogoče le  zaradi uvoda v Predinovo pesem, ki pravi:

»Pred nami je častna naloga,

da vrnemo Dravski banovini to

kar je od nekdaj bila … oaza miru, reda in dela.«

Če parafraziram, nenehno tole besedilo, vedno znova,  slišim takole:

»Pred nami je častna naloga,

da vrnemo Loški dolini  to

kar je od nekdaj bila … oaza miru, reda in dela.«

Hacetovga Toneta  ni več. Njegovo življenje pa v filmu  »živi« naprej in nas opominja na pomembnost živeti pošteno in častno, v prizadevanju za skupno dobro.

In v prizadevanju za skupno dobro si lahko le sami pomagamo, da vrnemo Loški dolini to kar je od nekdaj bila… oaza miru, reda in dela.

Kaj se je zgodilo z »mirom« ne vem. Miru in sproščenosti v tem okolju že dolgo ni več čutiti.

»Red« je, pa tudi, če reda ni.

»Delo« …. ja, tega je pa (v tem okolju) na voljo vedno manj.

Mogoče je k temu prispevalo tudi cesarsko obnašanje cesarskega dvora, mogoče pomanjkanje empatije, mogoče tudi pomanjkanje komunikacijskih veščin? Kdo bi vedel, a nekaj verjetno je na tem.

Vse navedeno je (trenutno na  področju socialnega varstva) pripeljalo do stanja pred odločitvijo, kjer dobre odločitve ni. Je le slaba in slabša odločitev.

Kljub temu, da si gradnjo tovrstnega socialno varstvenega objekta v naši občini želimo, si zanj  prizadevamo že od ustanovitve občine in se tovrstna tematika kot »mantra« pojavlja v vseh predvolilnih obljubah vseh strank in kandidatov, je predvidena lokacija, kjer naj bi objekt stal, na žalost »uspešno« razdvojila občane.

Med ljudmi tega območja je završalo, da ne omenjamo, kako je nekoč složna vas zdaj razdeljena… 

MIRU, ki ga vsi potrebujemo in si ga želimo, ni več.

Kot zadeve sama razumem, ljudje ne nasprotujejo socialnovarstveni ustanovi in nimajo nič proti prebivalcem te ustanove.

Opozarjajo le na probleme (in poskušajo biti slišani), s katerimi se neposredno soočajo že sedaj, in ki bodo s postavitvijo te ustanove lahko samo še hujši, če se pred začetkom gradnje teh problemov ne uredi (sanira).

Prebivalci izpostavljajo:

Prvi problem je območje, kjer je predvidena gradnja, zaradi terena (oz. kar je pod njim) lahko zelo vprašljivo (če ne celo nevarno) za postavitev nastanitvenih objektov.

Druga zadeva na katero opozarjajo občani je neustrezna komunalna infrastruktura. Na Ogradah so še vedno stanovanjske hiše, ki v določenih obdobjih ne morejo prižgati pralnega stroja in da so Ograde (predvsem poleti) prvo naselje v občini, ki mu ob težavah z oskrbo z vodo, zmanjka vode v pipah.

Kot tretje navajajo tudi težave s kanalizacijo.

Kot četrto občani navajajo tudi neustrezno cestno povezavo, ki njim in njihovim otrokom ne omogoča varne poti, saj na Bračičevi ulici ni pločnikov za pešce. V zimskem času pa se varnost še poslabša.

Peti problem, ki ga izpostavljajo pa se nanaša na elektro omrežje.

Torej smo pred težkim vprašanjem … kako se odločiti, da občanom omogočimo socialnovarstvene storitve (ki si jih želijo) in istočasno ne ogrozimo tako poslovanja te ustanove, kot tudi življenja prebivalcev Ograd, če bo ta objekt (ob vseh že do sedaj s strani prebivalcev izpostavljenih problemih) zgrajen na določeni lokaciji?

Kot sem že napisala, so v tem primeru, trenutno možne le slabe in še slabše odločitve.

Zakaj je tako?
Če pogledam zgodbo za nazaj, ocenjujem, da  je »izvirni greh« v pomanjkljivem občinskem informiranju tako investitorja, kot članov občinskega sveta prejšnjega sklica in tudi v nekomunikaciji s prebivalci Ograd.

In mir v Loški dolini (ali vsaj na delu njenega območja ) je porušen.

Kako najti salomonsko rešitev ali razrešitev tega gordijskega vozla, pa je trenutno aktualno vprašanje za 1 mio EUR.

In ne pozabimo, da bo najverjetneje tudi razburjenj med občani, ki jih bo prinesel občinski proračun (ki je trenutno še v osnutku), še kar nekaj …. po celi občini.

 A o tem podrobneje kdaj drugič.

Pa preidimo k »REDU«, pa tudi, če reda ni.

Nepredstavljivo, a resnično. Dogaja se, da posameznik v takšnem »redu« (ki ga trenutno imamo na dvoru), želi osebno oddati dopis v glavni pisarni in doživi odgovor, da dopisa NE BODO sprejeli.

Sprašujem se ali je vzrok za tak odgovor (torej: dopisa ne bomo sprejeli) pomanjkanje poznavanja zakonodaje ali pa je vzrok kje drugje? 

Kakorkoli že, ob zavedanju, da možnosti zavrnitve osebne vloge v glavni pisarni ni, naj opozorim še na Uredbo o upravnem poslovanju (UL RS št. 9/18), ki v

42. členu navaja tudi naslednje:

»(1) Stranki, ki odda vlogo ali drug dokument, javni uslužbenec na njeno zahtevo potrdi prejem. Javni uslužbenec prejem lahko potrdi na kopiji dokumenta z navedbo organa, ki je dokument prejel, in datuma ter s svojim podpisom.

(2) Prejem dokumenta na uradni elektronski naslov organa informacijski sistem za vodenje evidence dokumentarnega gradiva organa samodejno potrdi s povratnim sporočilom v elektronski obliki, ki vsebuje navedbo prejetega sporočila ali njegovo celotno vsebino, datum in čas prejema.«

Zato, dragi moji, imejte pogum ob uveljavljanju svoje pravice do osebne oddaje vašega pisanja v glavni pisarni (pa naj bo kakršnokoli že) in do potrditve prejema.

Tole je en od primerov, ko »red« je tudi, če reda ni. Kaj več pa, v prid berljivosti tega pisanja, nima smisla izpostavljati.

Aja, samo še to. Če pošljete dokument na uradni elektronski naslov občine »samodejnega potrdila s povratnim sporočilom v elektronski obliki, ki vsebuje navedbo prejetega sporočila ali njegovo celotno vsebino, datum in čas prejema« ne boste dobili, ker zadeva očitno ne deluje (ali pa mogoče ne obstaja).

Ne nazadnje pa sledi »DELO« …. ja, tudi tega je v tem okolju na voljo vedno manj. Razen verjetno v prostorih soban … dolce far niente … mah, nima smisla ocenjevati.

Skratka:

»Pred nami je častna naloga,

da vrnemo Loški dolini  to

kar je od nekdaj bila … oaza miru, reda in dela.«

Upanje je kot nočno nebo;

nikdar ni tako temno, da ne bi odkrili kake zvezde.
[O. Feuillet]

Zoran Predin-Dolce far niente

https://www.youtube.com/watch?v=nQUf5xWHS6c&start_radio=1&list=RDnQUf5xWHS6c

KO SVET SE RODI OB PETKIH OB DVEH ALI »NAŠA (OBČINA) KRAJEVNA SKUPNOST 1980«

KO SVET SE RODI OB PETKIH OB DVEH ALI »NAŠA (OBČINA)  KRAJEVNA SKUPNOST 1980«

Vedno znova in znova se od srca nasmejem, ko gledam nanizanko Naša krajevna skupnost. Posneta 1980, pa je še vedno odsev današnjega dogajanja.

Zato ta malce bolj »odštekan« zapis, v prid boljšega razpoloženja v teh čudnih in zapletenih lokalnih časih, ki burijo duhove in na nek način ustvarjajo nasprotja v miselnosti.

Neverjetno, kako se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Prepričana sem, da ste vsi 30+ let, spremljali to zelo popularno nanizanko, ki nam je lepšala večere. Vsi tisti, ki pa je nanizanke ne poznate, si res vzemite čas in si poglejte vsaj eno od njih.

Zagotavljam vam, da se bo vaše razpoloženje popravilo, če se vam ne bo celo narisal nasmeh na obrazu.

Dan bo lepši in pogled v prihodnost nekoliko bolj optimističen.

(Nasa Krajevna Skupnost 1980 – Delegat (https://www.youtube.com/watch?v=jQPl-Pakkbs))

Torej, kakšne so spremembe v  ca 40 letih?

Predvsem razvoj tehnike. To je bila zelo velika razvojna sprememba.

Namesto pisalnega stroja Olivetti, je sedaj na mizi namizni računalnik, ki tudi slučajno ni tako »prepričljivo všečen«, kot je bil ogromen »polavtomatski« Olivetti s premikajočim se valjem v katerega je bil vpet papir. Težak je bil kot … skratka, kjer je dobil »mesto« tam je tudi nepremično ostal do njegove »eliminacije«.

Lahko pa si priznamo, da je »klofanje« po pisalnem stroju izgledalo veliko bolj »nobel in eminentno«, kot je sedanje pisanje na računalnik. Še bolj »fino« pa je bilo videti, ko je tipkarica med dva bela papirja vtaknila moder ali črn indigo papir in tako sočasno natipkala (neverjetna) dva enaka izvoda dokumenta. 

Res smo, še posebej otroci, zavidali gospem (takrat: tovarišicam), ki so znale »upravljati« s to ropotajočo »visoko tehnologijo«. Pa še v dvojniku so bili njihovi izdelki... navdušujoče  in zavidanja vredno.

Številčnejše razmnoževanje materiala, pa je potekalo z drugačno še bolj »tehnološko napredno« napravo imenovano ciklostil. Tudi to je v današnjih časih nadomestilo ne tako zanimivo (skoraj dolgočasno) kopiranje s kopirnim strojem, če računalniške tiskalnike zaenkrat izpustimo.

Uf, pa kako je dišalo po tem ciklostilu. Opojne vonjave so ti po dolgotrajnejši uporabi te »čudežne« naprave, pred očmi zarisale kolobarje, v glavi se je začelo vrteti kot, da si na kakšni opojni substanci… in čez čas ti je »svet postal lepši«. Posledično so se orati na ciklostilnem stroju  občasno zelooo  pospešili, občasno pa skoraj ustavili. Rezultat je bil, kopica zelo dišečih gradiv, ki bi jih najraje odnesel kar domov, da bi le ta opojni vonj čim dlje ostal v vohalnem organu.

Ja, tudi v osnovni šoli so se kontrolne naloge razmnoževale na ciklostil. Če že nisi imel pojma kaj naj na ta dišeči papir napišeš, si se imel vsaj lepo in si užival ob opojnih vonjavah, ki so ti »pomagale«, da je mučno vpisovanje neznanja v kontrolno nalogo minilo nekoliko lahkotneje.

Krajevna skupnost (in še ca 2 leti, od konca 1994 – konca 1996, tudi občina) v centru Starega trga pa je izgledala ravno tako, kot je predstavljeno dogajanje  v nanizanki iz leta 1980.

Čez cesto je bila znamenita Delikatesa (ti. Tesa), ki je bila osnovna celica dolinske modrosti in druženja. Med tednom (predvsem dopoldne) so se v njej rojevale razne »modrosti vezane na delo krajevne skupnosti«, ob nedeljah pa so se tozadevne modrosti poglobile tudi na področju »novosti in idej iz področja verskih skupnosti«.

Vse kar se je pomembnega dogajalo v krajevni skupnosti, se je »rodilo in doreklo« v znameniti Delikatesi. Če si potreboval pogovor s krajevnimi veljaki … ja kam drugam kot v Teso. Ob špricerju ali kavi je bilo veliko lažje zaokrožiti pogovor v sklepne misli »ustreznih« rešitev problema.

Ko si potreboval meso iz mesnice … kam drugam kot v Teso, ker je bil mesar (namesto v mesnici), ki je kot pomembna dolinska osebnost ravno tako sodeloval pri teh debatah. Že na vratih si mesarju povedal (točno tako kot je prikazano v nanizanki), kakšno meso in koliko ga potrebuješ in on je povedal »ali ga ima ali ne«. Potem pa si odbrzel pred zaprta vrata mesnice in mirno počakal še 5 ali 10 minut, da je mesar v Tesi do konca popil svojo kavico ali špricer in v svoji beli halji s kapico na glavi, prisopihal po hribu navzgor.

Ja, v Tesi si našel vse, od predsednika krajevne skupnosti, do policaja, poštarja, mesarja in še koga bi se našlo v tej ekipi. In tam si ustvaril ali razrešil vsak problem.

Nedelje v tem »posvečenem kraju« pa so bile sploh nekaj posebnega. Na ta dan, v dopoldanskem času,  so se zbirali »tapobožni« možakarji, ki so svoje boljše polovice pripeljali k maši, sami pa so jo (bolj ali manj brez vednosti boljših polovic) še pred začetkom bogoslužja odkurili na »mašo« v Teso. Takoj, ko je v cerkvenem »turnu« zazvonilo in s tem oznanilo konec bogoslužja, pa so vsi lepo vestno in ponižno stali pred vrati božjega hrama in počakali, da so z najdražjimi odšli domov.

Bili so tudi takšni, ki so se bogoslužja v cerkvi udeležili in šele po koncu tudi oni odšli na še eno malo drugačno in nič manj pomembno »mašo« v Teso. Boljše polovice pa so domov hitele kuhat govejo »župco« za nedeljsko kosilo. Tudi moj stari ata in stara mama sta bila med njimi. Jaz sem vedno odšla s staro mamo domov, ata pa v Teso, kar je veljalo za obvezno nedeljsko opravilo o katerem se ni spraševalo o potrebnosti, upravičenosti, racionalnosti. Tako je bilo, to je atu pripadalo in to smo vedeli vsi otroci. Seveda smo tak obred imeli za zeloooo pomembno in strašno imenitno nedeljsko poslanstvo.

Najbolj pa mi je bilo imenitno, ko je stara mama vsako nedeljo okoli  11. ure odredila:

»Pojdi po ata v Teso, južna je kuhana«.

V živo se spomnim s kakšnim strahospoštovanjem sem šla tja in nekje v množici možakarjev, ki so stali v dimni zavesi cigaretnega dima, pocukala starega ata za rokav ter mu čisto potiho na uho prenesla mamino sporočilo. In včasih, ko je bila predhodna razprava očitno zelo poživljajoča, mi je ata celo kupil sladoled – lučko. Tako dobrih lučk, kot so bile v tistem času, nisem lizala nikoli več. Bile so res nekaj posebnega te nedeljske Tesine lučke, pa čeprav so bile čisto navadne lučke iz Ljubljanskih mlekarn.

Sredi Starega trga je bila tudi samopostrežna živilska trgovina (kjer je zdaj KGZ), pa pekarija v objektu, kjer je sedaj pisarna zavarovalnice Triglav, parkirišče pred KGZ je bilo nekdaj balinišče, v sedanji samopostrežbi pa je bila železnina in trgovina z oblačili in ostalim blagom. Na vogalu te stavbe pa smo imeli tudi pošto.

Tole je bil nekako center vsega dogajanja v »naši krajevni skupnosti« in je izgledalo točno tako kot je predstavljeno v nanizanki iz leta 1980.

Poleg tega je k dobremu vzdušju pripomoglo tudi uspešno poslovanje Kovinoplastike Lož in cerkniškega Bresta z obratoma Gaber in Marof. Gradila so se nova naselja družinskih hiš, vsako soboto so bile veselice (ali v TVD, lovske veselice v gozdu pri lovskih kočah ali gasilske veselice), ljudje so bili v povprečju solidno preskrbljeni in dokaj sinhronizirani pri organiziranju in udeležbi  na skupnih dogodkih.

In res se je življenje odvijalo nekako tako kot v nanizanki poje Andrej Šifrer:

»Dan pred teboj ti nič dobrega ne obeta,

neprijazen je kot so šoferji mestnega prometa.

Tu sestanek, tam je zbor,

pa spet nova seja,

poln urnik kakor so lokali okrog RTV-ja.

Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Več kot sam o sebi, o meni kompjuter  ve,

zdaj smo spet številke, zdaj nismo več ljudje.

Vse ostrejši je ta naš kamen spotike,

da prav nesmrtni imajo največje spomenike.

Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Ko svet se rodi v petkih ob dveh,

ko odprejo se vrata in sliši se smeh.

Ko masko nasmeha si nadene še šef,

ker svet se rodi v petkih ob dveh.

64 ur zdaj imaš na razpolago,

da za konec tedna si privoščiš zgago.

Ne verjemi tem, ki glasno govore,

da smo tukaj sami dobri ljudje.

Ampak to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Ko svet umira v nedeljo zvečer,

ko vsi smo zbrani in v hiši je mir.

Ko lokal bo zaprl še zadnji oštir,

svet bo umrl v nedeljo zvečer.«

Saj v resnici  ni bilo vse tako pravljično in čarobno, a če z nasmehom pogledaš serije »Naša krajevna skupnost« iz leta 1980, in si zamisliš tudi naše ljudi, ki jih poosebljajo liki v nanizanki, postane v mislih vse precej posrečeno, všečno in hudomušno.

Edino kar te ob tem zaskrbi, je misel na podobnost z današnjim dogajanjem in razmišljanjem…

… 40 let pozneje???

Bilo je leta 1980, odvija se v nanizanki:

Pravi delegat Pipan: »Tovarši, v srednjeročni načrt mora najprej priti pet letni razvoj cestnega omrežja. Drugič obnova kanalizacije in vodovoda. Tretjič izgradnja športnega centra. Četrtič izgradnja stanovanjskega naselja Trata 15. Petič graditev blagovnice. Šestič obnova in razširitev objektov za rekreacijo. Sedmič priprava objekta za formiranje industrijske cone.

Predsednik se razburi: »Ja čakaj no čakaj, ampak meni se zdi, da ti govoriš o republiških investicijah……«

Ja, nekatere stvari se očitno ne spremenijo nikoli.

Pa neglede koliko let preteče, koliko generacij in sistemov se zamenja. Obnašanje ljudi je enako, problemi so vedno isti in njihov način reševanja tudi.

Pa v nadaljevanju še en dokaz, da se določene zadeve ne spremenijo nikoli.

Če se poglobimo se v besedilo pesmi Maček v žaklju, ki so jo daljnega leta 1969 prvič izvedle Bele vrane.

(Bele vrane so bile slovenska vokalno-instrumentalna zasedba, ki je igrala pop glasbo. Delovali so od 1967 do 1973. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Bele_vrane)).

Ej to pa to, zmeraj nas uče,
a pri tem tako kislo se drže.
Če pa vesel in pogumen si,
boš mladost živel daleč od skrbi.

Življenje je blazno resna stvar,
kaže ti roge, nam pa to ni mar.
Vsak naj živi kakor ve in zna,
to ga izuči, v tem je čar sveta.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Prav smešni so, ko nam pravijo:
saj življenje ni, kakor se vam zdi,
očala naj vsem nakupijo
morda skoznje svet,
pameten bo spet.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Življenje gre svojo večno pot,
polno je laži, polno raznih zmot.
Ker pa nekoč mladi so bili,
naj nam dovole,
da sedaj smo mi.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo.
A vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Saj, včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo.
A vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo,
ne sprejmemo!

(https://www.youtube.com/watch?v=8K36-f1qdJ8)

Nasveti so enaki, uporniški odziv mladih (in vseh ostalih) je enak, a življenje se odvija naprej, tako kot se je odvijalo že do sedaj.

 In še vedno se pojavljajo »mački v žaklju«, ki se ponujajo kot »nepogrešljivo čisto zlato«.

(Slovenski frazem maček v žaklju, na primer v najbolj značilni stavčni zvezi kupiti mačka v žaklju pomeni kupiti kaj, ne da bi stvar prej videli ali poznali.

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Ma%C4%8Dek_v_%C5%BEaklju))

Ponovno … nekatere stvari se očitno nikoli ne spremenijo.

So pa tudi izjeme, saj smo spoznali, da v vsakem žaklju pa le ni mačka.

Nekateri žaklji so prazni, s planirano prihodnjo polnitvijo glede na skupne potrebe. (http://www.upravneenote.gov.si/cerknica/javne_objave/).

»…..  Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi…..«

(https://www.youtube.com/watch?v=jQPl-Pakkbs)

Pa se vrnimo nazaj v »bolj odštekan zapis, v prid boljšega razpoloženja v teh čudnih in zapletenih lokalnih časih«.

Ponovno prebudimo otroka v sebi .

V svojih  mislih postanimo vsem dobro poznan slovenski literarni junak »Kékec (Mežnarčev Gregec)«.

Ki ga je leta 1918 ustvaril Josip Vandot. Kekec je pogumen in prijazen pastirček, ki na visokogorskih [pašnikih doživi marsikaj zanimivega. Medtem ko se njegova čreda ovac in goveda mirno pase, se on sprehaja in raziskuje po gorskih travnikih in poteh.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Kekec)

Bodimo pogumni, raziskujmo in bodimo pozorni na naše travnike, ob tem naj nam na naših poteh za spodbudo v ušesih odzvanja poživljajoča Kekčeva pesem. (https://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM)

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

(http://www.hervardi.com/pesmi/kekceva_pesem.php)

Niso nalezljive samo slabe stvari.

Tudi upanje, sreča in veselje so nalezljive.

[Dalton]