KO SVET SE RODI OB PETKIH OB DVEH ALI »NAŠA (OBČINA) KRAJEVNA SKUPNOST 1980«

KO SVET SE RODI OB PETKIH OB DVEH ALI »NAŠA (OBČINA)  KRAJEVNA SKUPNOST 1980«

Vedno znova in znova se od srca nasmejem, ko gledam nanizanko Naša krajevna skupnost. Posneta 1980, pa je še vedno odsev današnjega dogajanja.

Zato ta malce bolj »odštekan« zapis, v prid boljšega razpoloženja v teh čudnih in zapletenih lokalnih časih, ki burijo duhove in na nek način ustvarjajo nasprotja v miselnosti.

Neverjetno, kako se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Prepričana sem, da ste vsi 30+ let, spremljali to zelo popularno nanizanko, ki nam je lepšala večere. Vsi tisti, ki pa je nanizanke ne poznate, si res vzemite čas in si poglejte vsaj eno od njih.

Zagotavljam vam, da se bo vaše razpoloženje popravilo, če se vam ne bo celo narisal nasmeh na obrazu.

Dan bo lepši in pogled v prihodnost nekoliko bolj optimističen.

(Nasa Krajevna Skupnost 1980 – Delegat (https://www.youtube.com/watch?v=jQPl-Pakkbs))

Torej, kakšne so spremembe v  ca 40 letih?

Predvsem razvoj tehnike. To je bila zelo velika razvojna sprememba.

Namesto pisalnega stroja Olivetti, je sedaj na mizi namizni računalnik, ki tudi slučajno ni tako »prepričljivo všečen«, kot je bil ogromen »polavtomatski« Olivetti s premikajočim se valjem v katerega je bil vpet papir. Težak je bil kot … skratka, kjer je dobil »mesto« tam je tudi nepremično ostal do njegove »eliminacije«.

Lahko pa si priznamo, da je »klofanje« po pisalnem stroju izgledalo veliko bolj »nobel in eminentno«, kot je sedanje pisanje na računalnik. Še bolj »fino« pa je bilo videti, ko je tipkarica med dva bela papirja vtaknila moder ali črn indigo papir in tako sočasno natipkala (neverjetna) dva enaka izvoda dokumenta. 

Res smo, še posebej otroci, zavidali gospem (takrat: tovarišicam), ki so znale »upravljati« s to ropotajočo »visoko tehnologijo«. Pa še v dvojniku so bili njihovi izdelki... navdušujoče  in zavidanja vredno.

Številčnejše razmnoževanje materiala, pa je potekalo z drugačno še bolj »tehnološko napredno« napravo imenovano ciklostil. Tudi to je v današnjih časih nadomestilo ne tako zanimivo (skoraj dolgočasno) kopiranje s kopirnim strojem, če računalniške tiskalnike zaenkrat izpustimo.

Uf, pa kako je dišalo po tem ciklostilu. Opojne vonjave so ti po dolgotrajnejši uporabi te »čudežne« naprave, pred očmi zarisale kolobarje, v glavi se je začelo vrteti kot, da si na kakšni opojni substanci… in čez čas ti je »svet postal lepši«. Posledično so se orati na ciklostilnem stroju  občasno zelooo  pospešili, občasno pa skoraj ustavili. Rezultat je bil, kopica zelo dišečih gradiv, ki bi jih najraje odnesel kar domov, da bi le ta opojni vonj čim dlje ostal v vohalnem organu.

Ja, tudi v osnovni šoli so se kontrolne naloge razmnoževale na ciklostil. Če že nisi imel pojma kaj naj na ta dišeči papir napišeš, si se imel vsaj lepo in si užival ob opojnih vonjavah, ki so ti »pomagale«, da je mučno vpisovanje neznanja v kontrolno nalogo minilo nekoliko lahkotneje.

Krajevna skupnost (in še ca 2 leti, od konca 1994 – konca 1996, tudi občina) v centru Starega trga pa je izgledala ravno tako, kot je predstavljeno dogajanje  v nanizanki iz leta 1980.

Čez cesto je bila znamenita Delikatesa (ti. Tesa), ki je bila osnovna celica dolinske modrosti in druženja. Med tednom (predvsem dopoldne) so se v njej rojevale razne »modrosti vezane na delo krajevne skupnosti«, ob nedeljah pa so se tozadevne modrosti poglobile tudi na področju »novosti in idej iz področja verskih skupnosti«.

Vse kar se je pomembnega dogajalo v krajevni skupnosti, se je »rodilo in doreklo« v znameniti Delikatesi. Če si potreboval pogovor s krajevnimi veljaki … ja kam drugam kot v Teso. Ob špricerju ali kavi je bilo veliko lažje zaokrožiti pogovor v sklepne misli »ustreznih« rešitev problema.

Ko si potreboval meso iz mesnice … kam drugam kot v Teso, ker je bil mesar (namesto v mesnici), ki je kot pomembna dolinska osebnost ravno tako sodeloval pri teh debatah. Že na vratih si mesarju povedal (točno tako kot je prikazano v nanizanki), kakšno meso in koliko ga potrebuješ in on je povedal »ali ga ima ali ne«. Potem pa si odbrzel pred zaprta vrata mesnice in mirno počakal še 5 ali 10 minut, da je mesar v Tesi do konca popil svojo kavico ali špricer in v svoji beli halji s kapico na glavi, prisopihal po hribu navzgor.

Ja, v Tesi si našel vse, od predsednika krajevne skupnosti, do policaja, poštarja, mesarja in še koga bi se našlo v tej ekipi. In tam si ustvaril ali razrešil vsak problem.

Nedelje v tem »posvečenem kraju« pa so bile sploh nekaj posebnega. Na ta dan, v dopoldanskem času,  so se zbirali »tapobožni« možakarji, ki so svoje boljše polovice pripeljali k maši, sami pa so jo (bolj ali manj brez vednosti boljših polovic) še pred začetkom bogoslužja odkurili na »mašo« v Teso. Takoj, ko je v cerkvenem »turnu« zazvonilo in s tem oznanilo konec bogoslužja, pa so vsi lepo vestno in ponižno stali pred vrati božjega hrama in počakali, da so z najdražjimi odšli domov.

Bili so tudi takšni, ki so se bogoslužja v cerkvi udeležili in šele po koncu tudi oni odšli na še eno malo drugačno in nič manj pomembno »mašo« v Teso. Boljše polovice pa so domov hitele kuhat govejo »župco« za nedeljsko kosilo. Tudi moj stari ata in stara mama sta bila med njimi. Jaz sem vedno odšla s staro mamo domov, ata pa v Teso, kar je veljalo za obvezno nedeljsko opravilo o katerem se ni spraševalo o potrebnosti, upravičenosti, racionalnosti. Tako je bilo, to je atu pripadalo in to smo vedeli vsi otroci. Seveda smo tak obred imeli za zeloooo pomembno in strašno imenitno nedeljsko poslanstvo.

Najbolj pa mi je bilo imenitno, ko je stara mama vsako nedeljo okoli  11. ure odredila:

»Pojdi po ata v Teso, južna je kuhana«.

V živo se spomnim s kakšnim strahospoštovanjem sem šla tja in nekje v množici možakarjev, ki so stali v dimni zavesi cigaretnega dima, pocukala starega ata za rokav ter mu čisto potiho na uho prenesla mamino sporočilo. In včasih, ko je bila predhodna razprava očitno zelo poživljajoča, mi je ata celo kupil sladoled – lučko. Tako dobrih lučk, kot so bile v tistem času, nisem lizala nikoli več. Bile so res nekaj posebnega te nedeljske Tesine lučke, pa čeprav so bile čisto navadne lučke iz Ljubljanskih mlekarn.

Sredi Starega trga je bila tudi samopostrežna živilska trgovina (kjer je zdaj KGZ), pa pekarija v objektu, kjer je sedaj pisarna zavarovalnice Triglav, parkirišče pred KGZ je bilo nekdaj balinišče, v sedanji samopostrežbi pa je bila železnina in trgovina z oblačili in ostalim blagom. Na vogalu te stavbe pa smo imeli tudi pošto.

Tole je bil nekako center vsega dogajanja v »naši krajevni skupnosti« in je izgledalo točno tako kot je predstavljeno v nanizanki iz leta 1980.

Poleg tega je k dobremu vzdušju pripomoglo tudi uspešno poslovanje Kovinoplastike Lož in cerkniškega Bresta z obratoma Gaber in Marof. Gradila so se nova naselja družinskih hiš, vsako soboto so bile veselice (ali v TVD, lovske veselice v gozdu pri lovskih kočah ali gasilske veselice), ljudje so bili v povprečju solidno preskrbljeni in dokaj sinhronizirani pri organiziranju in udeležbi  na skupnih dogodkih.

In res se je življenje odvijalo nekako tako kot v nanizanki poje Andrej Šifrer:

»Dan pred teboj ti nič dobrega ne obeta,

neprijazen je kot so šoferji mestnega prometa.

Tu sestanek, tam je zbor,

pa spet nova seja,

poln urnik kakor so lokali okrog RTV-ja.

Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Več kot sam o sebi, o meni kompjuter  ve,

zdaj smo spet številke, zdaj nismo več ljudje.

Vse ostrejši je ta naš kamen spotike,

da prav nesmrtni imajo največje spomenike.

Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Ko svet se rodi v petkih ob dveh,

ko odprejo se vrata in sliši se smeh.

Ko masko nasmeha si nadene še šef,

ker svet se rodi v petkih ob dveh.

64 ur zdaj imaš na razpolago,

da za konec tedna si privoščiš zgago.

Ne verjemi tem, ki glasno govore,

da smo tukaj sami dobri ljudje.

Ampak to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi.

Ko svet umira v nedeljo zvečer,

ko vsi smo zbrani in v hiši je mir.

Ko lokal bo zaprl še zadnji oštir,

svet bo umrl v nedeljo zvečer.«

Saj v resnici  ni bilo vse tako pravljično in čarobno, a če z nasmehom pogledaš serije »Naša krajevna skupnost« iz leta 1980, in si zamisliš tudi naše ljudi, ki jih poosebljajo liki v nanizanki, postane v mislih vse precej posrečeno, všečno in hudomušno.

Edino kar te ob tem zaskrbi, je misel na podobnost z današnjim dogajanjem in razmišljanjem…

… 40 let pozneje???

Bilo je leta 1980, odvija se v nanizanki:

Pravi delegat Pipan: »Tovarši, v srednjeročni načrt mora najprej priti pet letni razvoj cestnega omrežja. Drugič obnova kanalizacije in vodovoda. Tretjič izgradnja športnega centra. Četrtič izgradnja stanovanjskega naselja Trata 15. Petič graditev blagovnice. Šestič obnova in razširitev objektov za rekreacijo. Sedmič priprava objekta za formiranje industrijske cone.

Predsednik se razburi: »Ja čakaj no čakaj, ampak meni se zdi, da ti govoriš o republiških investicijah……«

Ja, nekatere stvari se očitno ne spremenijo nikoli.

Pa neglede koliko let preteče, koliko generacij in sistemov se zamenja. Obnašanje ljudi je enako, problemi so vedno isti in njihov način reševanja tudi.

Pa v nadaljevanju še en dokaz, da se določene zadeve ne spremenijo nikoli.

Če se poglobimo se v besedilo pesmi Maček v žaklju, ki so jo daljnega leta 1969 prvič izvedle Bele vrane.

(Bele vrane so bile slovenska vokalno-instrumentalna zasedba, ki je igrala pop glasbo. Delovali so od 1967 do 1973. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Bele_vrane)).

Ej to pa to, zmeraj nas uče,
a pri tem tako kislo se drže.
Če pa vesel in pogumen si,
boš mladost živel daleč od skrbi.

Življenje je blazno resna stvar,
kaže ti roge, nam pa to ni mar.
Vsak naj živi kakor ve in zna,
to ga izuči, v tem je čar sveta.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Prav smešni so, ko nam pravijo:
saj življenje ni, kakor se vam zdi,
očala naj vsem nakupijo
morda skoznje svet,
pameten bo spet.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo,
a vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Življenje gre svojo večno pot,
polno je laži, polno raznih zmot.
Ker pa nekoč mladi so bili,
naj nam dovole,
da sedaj smo mi.

Saj včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo.
A vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo.

Saj, včasih res morda neslani smo,
ker ne vemo, kaj bi s soljo.
A vendar naj nam ne zamerijo,
če mačka v žaklju mi ne sprejmemo,
ne sprejmemo!

(https://www.youtube.com/watch?v=8K36-f1qdJ8)

Nasveti so enaki, uporniški odziv mladih (in vseh ostalih) je enak, a življenje se odvija naprej, tako kot se je odvijalo že do sedaj.

 In še vedno se pojavljajo »mački v žaklju«, ki se ponujajo kot »nepogrešljivo čisto zlato«.

(Slovenski frazem maček v žaklju, na primer v najbolj značilni stavčni zvezi kupiti mačka v žaklju pomeni kupiti kaj, ne da bi stvar prej videli ali poznali.

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Ma%C4%8Dek_v_%C5%BEaklju))

Ponovno … nekatere stvari se očitno nikoli ne spremenijo.

So pa tudi izjeme, saj smo spoznali, da v vsakem žaklju pa le ni mačka.

Nekateri žaklji so prazni, s planirano prihodnjo polnitvijo glede na skupne potrebe. (http://www.upravneenote.gov.si/cerknica/javne_objave/).

»…..  Da to se govoriiii med ljudmi,

da to se govori med ljudmi…..«

(https://www.youtube.com/watch?v=jQPl-Pakkbs)

Pa se vrnimo nazaj v »bolj odštekan zapis, v prid boljšega razpoloženja v teh čudnih in zapletenih lokalnih časih«.

Ponovno prebudimo otroka v sebi .

V svojih  mislih postanimo vsem dobro poznan slovenski literarni junak »Kékec (Mežnarčev Gregec)«.

Ki ga je leta 1918 ustvaril Josip Vandot. Kekec je pogumen in prijazen pastirček, ki na visokogorskih [pašnikih doživi marsikaj zanimivega. Medtem ko se njegova čreda ovac in goveda mirno pase, se on sprehaja in raziskuje po gorskih travnikih in poteh.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Kekec)

Bodimo pogumni, raziskujmo in bodimo pozorni na naše travnike, ob tem naj nam na naših poteh za spodbudo v ušesih odzvanja poživljajoča Kekčeva pesem. (https://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM)

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

(http://www.hervardi.com/pesmi/kekceva_pesem.php)

Niso nalezljive samo slabe stvari.

Tudi upanje, sreča in veselje so nalezljive.

[Dalton]