VSE SE DA ALI KAKO SO SI BUTALCI OMISLILI PAMET (PO DOLINSKO)

VSE SE DA ALI KAKO SO SI BUTALCI OMISLILI PAMET (PO DOLINSKO)

Tako kot v vsakem kraju, imamo tudi mi svoje znamenite občane. In en od teh njih je Fran Milčinski, ki je bil rojen leta 1867 v Ložu.

Prepričana sem, da znanega in spoštovanega soobčana vsi poznate, vendar ne bo odveč, če si ob tej priliki ogledamo nekaj podrobnosti.

Pri štirih letih se je z družino preselil v Ljubljano.  Po gimnaziji se je leta 1885 vpisal na dunajsko pravno fakulteto. Leta 1890 je postal sodnik. Leta 1900 je postal upravitelj Deželnega gledališča v Ljubljani, leta 1902 pa mladinski sodnik in socialni delavec na področju mladinskega prestopništva. Leta 1918 je postal svetnik Višjega deželnega sodišča v Ljubljani. Dve leti kasneje pa je bil imenovan za svetnika na Stol sedmorice v Zagrebu. Po upokojitvi, leta 1925, se je ukvarjal z odvetništvom. Na ljubljanskem radiu se je leta 1928 pojavljal kot pripovedovalec v etru. Umrl je leta 1932 v Ljubljani. (iz: https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Mil%C4%8Dinski)

 

Fran Milčinski je  avtor Butalcev, ki jim »nič ne manjka, le pameti nimajo prave«. Prve zgodbe o Butalcih je objavil pred stoletjem v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice leta 1917. (https://www.loskadolina.info/butalci-razstava-knjinih-izdaj-ob-150-letnici-rojstva-frana-milinskega.html)

Zaradi nadaljevanja zgodbe velja poudariti navedbo, da so »Butalci prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne,  čeprav so v resnici precej omejeni. Neprestano tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja, Tepanjčani.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Butalci)

Ja Butale so zelo zanimiv kraj, kjer se življenje odvija drugače kot drugod, in kjer ima pamet prav poseben izgled – »štiri tačke in siv kožušček«. Pa stopimo za trenutek v butale in si oglejmo KAKO SO SI BUTALCI OMISLILI PAMET. Seveda naj si zgodbo predstavlja vsak na svoj način, tako kot se mu ob branju utrne misel ali podoba. In tako je za vse najbolj prav.

Zgodba, ki jo je napisal Fran Miličinski,  gre takole:

»Kogar koli je tujca zaneslo med Butalce, vsak jih je hvalil na glas: »Gnoja da imajo dosti in dober koruzen kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh — kakor v paradižu da žive; samo pameti da nimajo prave.«

Taka hvala je Butalcem dobro dela. In so dejali: »Ko imamo obilno vseh drugi dobrot, ni vrag, da ne bi dobili še pameti, kolikor treba — za denar je na prodaj vse! Potem bomo v Butalah brez napake!«

Pa je naneslo in so praviti slišali o tujem mestu, da imajo pod mostom deveto šolo, v tem mestu da je toliko pameti, da jo kar v sodih prodajajo kakor kislo zelje.

Pa so sklenili in s sodom tjakaj poslali štiri može, da kupijo vedro pameti ali dve, kakor bo kazala cena. Peljali so se s košem, okrašen je bil s smrekicami, veselo so na komatih peli kraguljčki.

Pripeljejo se v mesto, ustavijo se pred prvo krčmo, povedo, da prihajajo iz Butal in barajo, kje bi bila na prodaj pamet. Toda so dejali, da mora biti prava, dobra roba in ne predraga, drugače je ne kupijo.

Se čudi krčmar, ali je mogoče, da so iz Butal! Kolikšna čast za njegovo hišo! In da niso mogli bolje zadeti, nego da so se ustavili tukaj: postregel da jim bo s pametjo najboljše vrste in bo pol zastonj.

Povabil jih je v hišo in ukazal gospodinji, da slavne gospode dobro postreže.

Tačas pa, ko jim je gospodinja stregla, sta krčmar in hlapec ročno ujela miš, jo izpustila v sod na vozu in sod zamašila. In so bili potem možje iz Butal prav zadovoljni tudi z računom za pamet. Bali so se, da bo dražja.

Plačali so in dejali, da bodo še prišli, če jim bo pamet zopet pošla. Sedli so na voz in bistro odcingljali.

Srečno so pricingljali v Butale. Sredi Butal so se ustavili. Kakor je bil ukazal župan, je bila zbrana šolska mladina in sta bila navzoča tudi butalski policaj in občinski bik — ti so pameti najbolj potrebni, je dejal, ti naj je bodo prvi deležni.

Povzpel se je župan na voz in dal z roko znamenje, pa so zazvonili zvonovi in počili možnarji. 

Tisti hip je župan odmašil sod, da pogleda noter, pa je prestrašena venkaj šinila miška, zadela je župana ravno v brk in po županu dol smuknila na tla, skozi kričečo mladino jo je preko ceste ubrala naravnost v županovo hišo.

Butale so strmele, stare in mlade: »Joj, ojoj, takšna je pamet! Pa je pamet resnično pametna! Najprej je poljubila župana, to se spodobi, in se ni potem prav nič premišljala, kam naj gre — v županovo hišo je šla, tjakaj spada!«

To je bilo jako všeč vsem Butalcem in so bili ponosni, da imajo pamet tako pametno.

Pa so imeli pri tej kupčiji še posebno srečo; kajti ni trajalo dolgo, pa je imela pamet mlade in je pameti kmalu bilo dovolj po vseh Butalah.«

------------------------------------------------------------------------------

KAR ZMRAZI ME OB MISLI, KAKO ZNANO IN RESNIČNO ZVENI TALE IZMIŠLJENA ZGODBA.

Pa to smo vendar mi, rojstni kraj butalskega življa. Oče Frana Miličniškega, po rodu Čeh, je namreč štiri leta kot davkar služboval pri nas v Ložu. Verjetno je zaradi izkušenj v svojem poklicu imel toliko »navdušujočih, presenetljivih in neverjetnih« zgodbic, da jih je ob dolgih zimskih večerih prenašal na svoje potomstvo. Ker je bilo vse tako »frapantno«, so se očetove besede malemu Franeku vtisnile v spomin in jih je v poznejših letih prenesel na papir. Seveda pa gre predvidevati, da je katera od tovrstnih zgodb dodana tudi zaradi sodniških izkušenj, ki jih je imel Fran Miličniški tekom svoje kariere veliko.

 In ker si zaradi rojstnega kraja pisatelja, nekako domišljamo, da je tule pri nas  »rojstni kraj Butal« imamo občutek, da je naša pravica »živeti in delovati v skladu z butalskimi nauki«. Seveda to tudi z »zanosom in ponosom« udejanjamo ter se na tak način »promoviramo« v bližnji in daljni okolici.

Vse lepo in prav, dokler je to zgodba in se vsi smejimo hudomušnosti ter ironičnosti naukov v njej. Ko pa zgodba postane preveč resnična, nastane problem, saj v »nebutalski« resničnosti »butalski nauki« pomenijo le težave.

Kakorkoli že, če povemo po butalsko »BUTALE VEDNO IN POVSOD«, kjer medsebojno (NE)SODELOVANJE izhaja iz razmišljanja posameznika “L’etat,  c’est moi” (Država,  to sem jaz).

Takšno razmišljanje v smislu »država, to sem jaz« se izkazuje v pretiranem občutku lastne pomembnosti, globoki potrebi po občudovanju in pomanjkanje empatije. Takšno vedenje vodi tudi v razmišljanje posameznika, da svoj pogled na svet jemlje kot edini pravilen in dober, pri čemer ima najboljše namene. Toda za to krinko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na sleherno najmanjšo kritiko. Za takšno osebnost je značilen razcep v samopodobi: na zunanjo (javno) idealno in grandiozno ter na razvrednoteno notranjo, ki je nadvse krhka in ranljiva, navadno tudi tako zelo odcepljena, da oseba namesto sebe in svojega notranjega sveta občuti le praznino. (povzeto: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/narcisticna-osebnostna-motnja)

Zelo uporaben zapis za razložitev nesoglasij, ki nastopijo vsakič, ko je pri odločanju potrebno SODELOVANJE, MEDSEBOJNO OBVEŠČANJE IN UPOŠTEVANJE TUDI DRUGAČNIH MNENJ TER STALIŠČ.

LE V VEDNOST: Ta povzetek zapisa na nikogar osebnostno ne namiguje. Vse skupaj naj si bralec razloži tako, kot sam razume.

Vsekakor pa k uspešnosti sodelovanja z vsemi deležniki ne pripomore niti PODCENJEVALEN ODNOS tako do sodelujočih deležnikov, kot do problemov, ki jih je potrebno reševati v dobro celotne skupnosti (upoštevajoč sorazmerje med razreševanjem vseh potreb, ki se delijo po prioritetah).

Ufff…  prioritete so v »dolinskih Butalah« pa spet druga zgodba, ki ima v našem okolju zelo »dolgo brado«. No ja, ali pa je sploh nima, saj bi morala biti ena izmed prioritet tudi DOLGOROČNI RAZVOJNI PROGRAM OBČINE, ki pa se ga ni nikoli nihče lotil.

Kot sem že velikokrat opozarjala, je razvojni program nujen. Pripraviti bi ga morali ob sodelovanju največjega možnega kroga občanov. Samo delo pa lahko traja tudi nekaj let - dokler ni usklajen.

Žal pa se  trenutni razvoj občine »planira« tako, da se pred vsakimi volitvami obljublja nekaj, nato izvoljeni počne nekaj drugega. Pred naslednjimi volitvami, pa nastopi faza amnezije, zato predhodne obljube pozabi in  obljublja popolnoma nasprotno, kar je bilo na predhodnih soočenjih predstavljeno.

Uh… zapleteno že samo za zapisati, kaj šele to dejansko delati. Čisto po »butalsko« - govoriš toliko časa, da sam sebi verjameš ali/in pa pozabiš, kaj si govoril. Vsi ostali, ki so tako ali tako nehali poslušati že na polovici, pa  prikimavajo, ker so prepričani, da govoriš zelo pametne reči, ker je pač pamet v Butalah resnično pametna.

Zanimiv »dolgoročni« program občine, ki je bil »planiran« v zgoraj opisanem stilu, smo slišali ob kandidiranju takratnega in sedanjega župana v letu 2014. Naj napišem le nekaj takratnih navedb (dobeseden zapis) - od 5,10 min do 6,09 min.   (https://www.youtube.com/watch?v=3qifZ9VxjGI)

»Infrastruktura v programu Nove Slovenije oz. v programu krščanskih demokratov je zabeležena in je zastavljena in vemo, da potrebe v občini so na več področjih. Zadeva s trgovskim centrom je v prejšnjem mandatu oz. v zaključujočem se mandatu zastavljena do te mere, da so pridobljena zemljišča, enako je z zemljišči za izgradnjo doma za starejše vendar v temu pogledu lahko rečem, da država ni pripravljena podeljevati koncesij. Kar se pa športne dvorane tiče pa mislim, da gledalci že vedo moje mnenje… športna dvorana ja, vendar pod pogojem, da se za investicijo pridobi vsaj več kot 50% sredstev nekega drugega vira NE PA IZKLJUČNO SREDSTEV IZ OBČINSKEGA PRORAČUNA«.

Hm?? Ja v takih situacijah res zelo prav pride splošna amnezija, ki edina lahko »razloži« ali pa še bolj zamegli marsikatero zadevo. Pojavlja pa se na različnih področjih, ne samo tu pri nas (»v Butalah«). (Amnezija je stanje, ko je spomin moten.) (https://sl.wikipedia.org/wiki/Amnezija)

Ne glede na to zelo uporabno »bolezensko stanje«, pa vseeno preseneti in razžalosti dejstvo, kako se v kratkih štirih letih vse spremeni ali brez kančka vesti pozabi.

In kje smo zdaj (razen, da smo v letu 2019)?

Trgovskega centra, za katerega je bilo očitno že v letu 2014 pridobljeno zemljišče, še vedno NI Kje je to zemljišče sicer ni znano, saj občinski svet za to ni vedel, ne potrdil.

Enako naj bi bila že v letu 2014 pridobljena zemljišča za dom starejših občanov. Tudi s temi podrobnostmi svet ni bil seznanjen. Če pa je takratni govornik govoril o zemljiščih, ki so v obravnavi za ta namen sedaj, je zadeva sploh čudna, saj je bilo dobro leto nazaj občinskemu svetu predstavljeno, da so ta zemljišča »tako in tako« občinska (in jih očitno ni bilo potrebno pridobiti).

Glede športne dvorane, pa je zadeva še bolj zamegljena oz. nerazumljiva. Bilo je rečeno: »Športna dvorana ja, vendar pod pogojem, da se za investicijo pridobi vsaj več kot 50% sredstev nekega drugega vira, ne pa izključno sredstev iz občinskega proračuna.«

In res me zanima  zakaj se sedaj, v letu 2019, tako trmoglavi s to investicijo, čeprav ta pogoj niti slučajno ni izpolnjen?

Pa še nekaj je zanimivo. Izjava enega od sodelujočih v tej predvolilni oddaji v letu 2014 je bila (dobesedno): »Športna dvorana DA, vendar z revizijo projekta in z umikom, popolnim umikom vseh, ki so do sedaj sodelovali pri tem projektu.«

IZJAVA VREDNA PREMISLEKA!

Zdaj pa preskok in povratek nazaj k našemu Franu Miličinskemu, v zgodbo KAKO SO SI BUTALCI OMISLILI PAMET.

V pravih Butalah »so sklenili in s sodom tjakaj poslali štiri može, da kupijo vedro pameti ali dve«.

V »dolinskih Butalah«, pa smo štirje člani(ce) občinskega sveta poskušali pridobiti s strani župana  relevantne informacije glede projekta izgradnje večnamenske športne dvorane Stari trg pri Ložu. Ker teh informacij nismo dobili, smo se dne 4. 1. 2019 odločili zadevo, z namenom preučitve,  zaustaviti za določeno obdobje, saj pri projektu domnevno govorimo tudi o več kot  5 mio EUR in o domnevno ogromnih letnih stroških vzdrževanja, ki jih ne zmore niti občinski proračun, niti športniki  (uporabniki dvorane) sami. Govorimo o »domnevnih« zneskih, saj nam do točnih informacij ni uspelo priti.

Smo se pač odločili »poiskati pamet« in ukrepali tako, da smo posredovali županu »poziv za začasno ustavitev vseh aktivnosti v zadevi izgradnje večnamenske športne dvorane Stari trg pri Ložu«, ki se glasi takole:

»Pozivamo vas, da nemudoma začasno ustavite vse aktivnosti v zadevi izgradnje večnamenske športne dvorane Stari trg pri Ložu.

Ugotavljamo, da je občinski svet v predhodni sestavi dne , 25. 1. 2018 investicijo izgradnje potrdil z izhodiščem, da se z gradnjo začne junija 2018. Sočasno je bila potrjena tudi ureditev zunanjih igrišč in opredeljen znesek vrednosti investicije.

Iz razpisne dokumentacije javnega naročila pa je, poleg kasnejšega datuma začetka gradnje,  razbrati, da gre pri večnamenskem športnem objektu sicer za enake površine objekta, oprema  v objektu pa se bistveno razlikuje od na občinskem svetu predstavljenih in potrjenih izhodišč.

Sočasno v razpisni dokumentaciji ni popolnoma jasno ali je v projektu upoštevan ustrezen  parket v povezavi z ustrezno podlago. Poleg tega smo zaznali odstopanja pri določeni opremi, ki je ena od bistvenih elementov na občinskem svetu potrjenih izhodišč. Primeroma navajamo, da je zaznati  pomanjkljivosti v smislu, da je objekt zasnovan tako, da bi se lahko gostilo SP v odbojki, signalni semafor pa se predvideva v osnovni verziji.

Poleg tega se v  razpisni dokumentaciji bistveno razlikuje tudi zunanja ureditev igrišč v primerjavi z na občinskem svetu potrjene ureditve zunanjih igrišč.

Ugotavljamo, da je brez vednosti in potrditve s strani občinskega sveta, v času od potrditve do javne objave naročila, prišlo pri navedenem projektu do tako velikih in bistvenih sprememb projekta, da navedene razpisne dokumentacije v objavljenem javnem naročilu »GRADNJA VEČNAMENSKE ŠPORTNE DVORANE« ni mogoče več obravnavati kot potrjene oz. sprejete investicije s strani občinskega sveta in zato javno naročilo nima ustrezne pravne podlage.

Poleg tega velja opozoriti tudi, da na s strani občinskega sveta potrjen projekt in tudi na to zadnjo različico projektne dokumentacije, ki nima potrditve v sklepu občinskega sveta, Športna zveza Loška dolina ni imela nobenega vpliva (kljub dokazljivi pisni korespondenci z občino in projektantom), kar je s strani uporabnikov in tudi podpisanih članov občinskega sveta,  popolnoma nesprejemljivo.

Ponovno opozarjamo, da dokumentacija v objavljenem javnem naročilu ni enaka dokumentaciji, ki jo je 25.1. 2018 potrdil občinski svet Občine Loška dolina in zato občina (župan) nima ustrezne pravne podlage za sklepanje kakršnihkoli pravnih poslov.

Izpostavljamo tudi, da se kot potrjen lahko smatra le znesek, ki je bil v občinskem proračunu za 2018 s strani občinskega sveta potrjen za tovrstni namen. Pa še tega je potrebno obravnavati v povezavi z na občinskem svetu predstavljeno in potrjeno dokumentacijo za izgradnjo Večnamenske športne dvorane Stari trg pri Ložu.

Pozivamo vas, da iz zgoraj pojasnjenih razlogov, nemudoma začasno prekinete vse aktivnosti v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila in posledično ne podpisujete nobenih za občino pravno zavezujočih aktov, ki bi v primeru ne izvedbe imeli finančne posledice za občinski proračun in tudi osebno za odgovorno osebo občine (osebo, ki predstavlja in zastopa občino). Obstoječi občinski svet ne prevzema nobene odgovornosti v primeru nastanka kakršnihkoli posledic .

Občinski svet bo celoten postopek v zadevi izgradnje večnamenske športne dvorane Stari trg pri Ložu ponovno obravnaval in po obravnavi sprejel ustrezne podlage, ki bodo predstavljale tudi izhodišča za izvedbo investicije.«

Sedaj pa lahko samo upamo, da je bila tista »miška« iz zgodbe dovolj »gajstna«, da je v »županovi (beri: občinski) hiši« skotila dovolj »mladih pameti«, in da jih je (ali jih bo zelo kmalu) »dovolj po vseh Butalah.«

Začetek del na izgradnji športne dvorane bo lahko zelo hiter, ampak le:

·         - če bo s strani občinske uprave sodelovanje in ustrezen odziv (brez klicanja (po telefonu) posameznih svetnikov, ki so podpisali poziv in rohnenja nad njimi);

·        -  če se bo nadzorni odbor odločil zadevo preučiti in bo brez težav s strani občinske uprave dobil vse potrebne informacije, podatke in projekte (glej poročilo NO:  Končno poročilo o opravljenem nadzoru - Pregled izvedbe investicije vodooskrba v Babnem Polju,  o težavah s katerimi so se soočali - https://www.loska-dolina.si/organi_in_uprava/nadzorni_odbor/);

·        -  če bo k sodelovanju za podajo predlogov povabljena zainteresirana javnost s strani uporabnikov; 

·         - če se bo izvedba projekta zastavila v skladu s vsemi predpisi (metodologija … itd).

Če pa sodelovanja s strani ključnih akterjev projekta ne bo, žal ne bo možno narediti drugega, kot počakati boljše čase in druge nosilce projekta.

Pa zaključimo s pesmijo Vlada Kreslina »VSE SE DA«

in dokažimo

» DA SE RES DA«:

Pravijo ti, da ne moreš
in da se ne da
skočiti čez reko,
kjer ni mosta zidanega,
da je itak vse brez veze
in le “Kdo si ti,
kaj pa moreš? Takle mamo!”
in podobne stvari.

Da se itak nič ne splača,
da se nič ne da.
in da so vsi isti slabi
in za vraga,
eden sam, da nič ne more,
naj raje vse pusti
prime naj se za daljinca
in v miru živi!

Vsak od nas je kaplja v morju,
manjša kot vsi,
če bili bi vsi,
puščavo napojili bi,
vsak od nas zvezda na nebu,
manjša kot vsi,
če bili bi vsi,
temo in mrak pregnali bi.

Priporočam poslušanje pesmi v celoti:

https://www.youtube.com/watch?v=EJU3hyJOVkU

ROCK'N'ROLL IN TAJNO DRUŠTVO PGC NA 584 m NADMORSKE VIŠINE

ROCK'N'ROLL IN TAJNO DRUŠTVO PGC NA 584 m NADMORSKE VIŠINE

Nam najbližja hriba nad 1000 m nadmorske višine: Racna gora 1140 m, Gornje Poljane 1065 m nam ob obisku omogočata, da delamo »neumnosti« in se le-te ne klasificirajo kot greh. No ja, saj vsi poznate tisto:

Nad 1000 m ni greha, nad 2000 m pa je greh, če ga ni.

Iz tega reka se je razvilo (se še razvija) več različic, ki se prilagajajo trenutnim razmeram in potrebam.

Nekako naj bi iz ljudskega izročila veljalo, da si višje od 1000 m bližje Bogu in tudi bližje nebesom, kjer greha ni.

Ajoj, imamo v naši Loški dolini smolo, saj centralno občinsko občestvo deluje natančno na 584 m nadmorske višine in zato jim žal vsi »grehi« niso avtomatsko prekvalificirani v »negrehe«.  

Zanimivo, da je našemu centralnemu občinskemu občestvu zelo priročna postala ideja Ingoličevega Tajnega društva PGC, ki se po lastnih pravilih loti puljenja »že rabljenih, nepoškodovanih in nenavadnih risalnih žebljičkov iz oglasnih desk na šoli, v stanovanjskih blokih, na ulici, pošti ipd«.

In seveda, ko izpuliš žebljiček, ki drži obvestilo iz oglasne deske pade tudi obvestilo. Vestna čistilka ta odpadli papir pospravi v »trajni arhiv« koša za smeti in »zasebnost je zagotovljena«. Tako nekako zgleda ta aktivnost v fizični izvedbi. V elektronski izvedbi pa zadostuje le en klik in zasebnost je zagotovljena.

Ob tem velja opozoriti, da je s 25. 5. 2018 v uporabo stopila  nova evropska UREDBA (EU) 2016/679 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov). GDPR (uredba) je v celoti zavezujoča uredba EU in je kot taka nad lokalnimi zakoni ter se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Sprejeta pa je bila v Bruslju že 27. aprila 2016.

Na tole niti ne moremo vplivati in prav je, da se sprejme tudi tovrstna zaščito pred zlorabami. Če imamo srečo, da naši podatki iz svetovnega spleta še niso bili zlorabljeni, se tale »GDPR« verjetno zdi kot nekakšno birokratsko kompliciranje. V nasprotnem primeru, pa smo hvaležni, da je prišlo do tovrstne pravne zaščite.

Vendar naj še enkrat poudarim: Sprejeta je bila v Bruslju že 27. aprila 2016, pa da ne pozabimo: PRED KRATKIM SMO STOPILI V LETO 2019.

Zdaj pa zagotovo prehajamo v sfero »tajnega društva PGC«.

Zanimivo je, da je prenos te »novice o GDPR« v našo občino je trajal od 27. 4. 2016 pa vse do 25. 5. 2018 oz skoraj do konca leta 2018.

Res je naša občina prostorsko umeščena nekje v »južni del EU« in je preko naših krajev potekala rimska cesta. Ne glede na to pa v današnjem času ne morem pristati na »antični prenos novic in pošiljk, ki je izgledal nekako tako, da je državna rimska pošta - carsus publicus na poštnih postajah zamenjala jezdno živino, kurir se je tam okrepčal, prespal in nato s pošto potoval naprej do ustreznega cilja. Razumem, da je takrat novica potrebovala kakšen teden ali dva (mogoče celo mesec dni), da je prišla do cilja.  Ampak v današnjih časih… no ja, glede na zelo pozno dostavo informacije o sprejetju GDPR (sprejeta že v letu 2016) v lokalni dvor, je čisto verjetno, da so tudi v današnjih časih informacijo »ob priliki« (kot je veljalo v času Habsburžanov) slučajno prinesli romarji, trgovci ali prevozniki blaga in ti so si res vzeli čas… skoraj 2 leti in pol.

Mogoče bi v našem primeru lahko še verjeli, zakaj je dostava novic v »lokalni posvečeni dvor« trajala tako dolgo, glede na to da bi morale biti za tak in seveda hiter (hitrejši) način dostave (lokalne) ceste dobro urejene.

Pa preskočimo kakih 250 let naprej, da končno pristanemo v elektronski poštni dobi.

Kaj hočemo, če se pa tudi tule zapleta.

Hm… verjetno zaradi problema  »optičnega telekomunikacijskega omrežja«, ali pa je komu ustrezalo, da je kar tako kot je, dokler se ne zaključijo volilne zadeve.

Nekako ne morem sprejeti dejstva, da za to zadevo (GDPR) na sedežu lokalnega cesarskega dvora toliko let ni vedel nihče, saj bi že v letu 2016 (oz najkasneje v letu 2017) »zaposleni na dvoru« (ki so plačani tudi za tovrstno spremljanje in pripravljanje predlogov za prilagoditve občinskih aktov zakonodaji) morali pripraviti predlog sprememb poslovnika, da bi bile zadeve pravočasno (še pred 25. 5. 2018) urejene in usklajene.

Očitno organizacija dvornega dela ni učinkovita in ustrezna, dvorno osebje pa najverjetneje dela vse, da ne dela, zato je najenostavnejše rešiti problem GDPR s pritiskom na gumb miške... KLIK… in vse je izbrisano iz spleta – naša zasebnost je zagotovljena, zakona ne kršimo več. Hm??

Poleg tega velja  (v povezavi z zgornjo navedbo o organizaciji dela in dvornem osebju)  opozoriti, da je občinski svet že 3. 10. 2013 sprejel naslednje: »Potek seje se snema zvočno in slikovno. Vizualno zvočni zapis seje se objavi na spletni strani občine in v javnih medijih. …«

Očitno ta sklep občinskega sveta ni bil opažen v lokalnih dvornih sobanah, še manj pa izvajan, saj »vizualno zvočnega zapisa« na spletni strani občine nikdar ni bilo najti.

In kdo je odgovoren za neizvajanje navedene odločitve občinskega sveta?

Župan, v skladu s predpisi skrbi za izvajanje splošnih aktov občine in drugih odločitev občinskega sveta. Predstojnik občinske uprave je župan, ki predstavlja in zastopa občino ter nadzoruje, usmerja ter daje navodila za vodenje občinske uprave. Občinsko upravo neposredno vodi direktor občinske uprave, ki ga imenuje in razrešuje župan.

Torej je odgovornost za neizvajanje odločitve občinskega sveta na dlani.

In na 584 m nadmorske višine je to nedvomno »greh«. Pa pustimo, da je tak način vodenja občine nedopusten. Na misel mi prihajajo še številne druge besede, ki so močno povezane z dogajanjem v »lokalnem dvoru«: anarhija, nepravilnosti, neorganiziranost, nered, zmeda in celo protipravnost.

Res je - grehi so lahko različni. Razlikujemo jih po njihovem predmetu (objektu greha) ali pa po krepostih oziroma zapovedih, ki jim nasprotujejo. Glede na predmet greha poznamo: grehe neposredno proti Bogu, proti bližnjemu ter proti samemu sebi. Glede na izvedbo ločimo grehe, ki jih storimo z mislimi, besedami, dejanji ali tudi z opustitvami. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Greh)

In vsi grehi niso (ne bi smeli biti) oproščeni s spovedjo, zato mi prideta na misel dve opciji za zagotovitev »brezgrešnosti«:

ali sedež lokalnega cesarskega dvora preseliti na Racno goro oz. Gornje Poljane (nad 1000 m)

ali pa (sicer očitno težko dosegljiva opcija) spremljati spremembe predpisov in poslovati v skladu s predpisi.

Trenutno pa si lahko v stilu rock'n'rolla z Rock'n'Bandom iz obupa in razočaranja nad čudnimi igrami lokalnega občinskega dvora  zapojemo  https://www.youtube.com/watch?v=DX73C1b-Y_Q)

»Dolgčas je na tem planetu,

vsak živi v svojem svetu,

čudne igre se igramo

kot, da drugih ne poznamo….«

…. in seveda le upamo lahko, da se bodo zadeve čimprej uredile tako kot je prav, v zadovoljstvo občanov in vseh zainteresiranih za spremljanje tovrstnih javnih zadev.

Ob zaključku še premislek ob modrem reku:

"Kar prelagaš, se spremeni iz težkega v nemogoče."

(George Horace Lorimer)

VSE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNE, TODA NEKATERE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNEJŠE OD DRUGIH

VSE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNE, TODA NEKATERE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNEJŠE OD DRUGIH

 (Živalska farma, George Orwell, 1945)

RAZMIŠLJANJE, KI POVRŠNEGA BRALCA  PUSTI HLADNEGA, POGLOBLJENO BRANJE PA POŽENE KRI PO ŽILAH IN PORAJA NEŠTETO VPRAŠANJ

Orwellova živalska farma je še vedno zelo slikovita v svojih prispodobah, ki tudi v sedanjosti  pokažejo moralno sprijenost v več  pomenih.

Čeprav je Orwell v tem delu, ki ga je opredelil kot pravljico (gre lahko tudi za politično satiro ali basen za odraslo populacijo bralcev), na cinično-humoren način ponazoril, kako propade vsak sistem ali vladavina, ki temelji na samopašnosti in diktaturi, se velja zamisliti, kako v tem našem okolju živimo, kje smo in kakšen sistem vrednot se je uveljavil v vseh porah našega bivanja.

Resnica je, da Živalska farma v osnovi obravnava stalinizem (zato govorimo tudi o politični satiri), ki je v obliki basni spretno ponazorjen preko živalskih likov, kateri so predstavljali posameznike v tistem obdobju.

Vendar pa je tudi resnica, da se zgodba lahko prenese v vsako okolje, v katerem se lahko prepozna lik prašiča Napoleona, prašiča Debelinka in drugih likov.

Če v izogib dolgočasnosti in v prid razumevanju zelo skrajšamo opis zgodbe, gre nekako takole:

»Iz Graščinske farme nezadovoljne živali izženejo kmeta Jonesa, ki jih samo izkorišča in jim ne pušča nobene svobode. Farmo preimenujejo v Živalsko, določijo himno, zastavo in ostale simbole ter 7 zapovedi - načel animalizma:

1.       Kdor hodi po dveh nogah, je sovražnik.

2.       Kdor hodi po štirih nogah ali ima peruti, je prijatelj.

3.       Nobena žival naj ne nosi oblačil.

4.       Nobena žival naj ne spi v postelji.

5.       Nobena žival naj ne pije alkohola.

6.       Nobena žival naj ne ubija druge živali.

Osnovna misel  animalizma je bila bratstvo vseh živali. To državo vodijo prašiči, najinteligentnejše živali na farmi.

Delo na farmi je lepo napredovalo in živali so bile veliko uspešnejše od kmeta, le prašiči so imeli tako veliko idej, da so se pred zborom živali prepirali, kjer se je to le dalo. Ostale živali na spore med prašiči niso dale kaj prida, saj so bile vse enakopravne, predvsem pa končno svobodne in srečne.

Vse do trenutka, ko je Debelinko (sila preudaren, razmišljajoč  in v lepšo prihodnost zaverovan prašič), razodel svoj prekanjen načrt postavitve mlina. Ta čudovit stroj naj bi jim dajal energijo za stroje, ki bi jim pomagali pri delu - živali bi tako delale samo še tri dni v letu, pozimi pa bi se lahko celo grele!

Njegov nasprotnik prašič Napoleon, je vse te načrte zavračal in vneto pridigal o disciplini, ki edina šteje.

Na dan Debelinkove predstavitve načrtov za gradnjo mlina, je Napoleon spretno izkoristil odrasle pasje mladiče, ki jih je sam vzgojil. Njegovi pasji varuhi so Debelinka zapodili do meja farme, idejo o graditvi mlina pa je označil za bedasto.

In tako se je začelo življenje na farmi spreminjati.

Živali se ob nedeljah niso več zbirale na zborovanjih in glasovale o predlogih prašičev, pač pa so bile o odločitvah samo še obveščene.

Eno izmed takih obvestil je bilo, da morajo jabolka odnašati v shrambo. 

Pa ne zaradi sebičnosti prašičev ali njihovih posebnih pravic, ampak kot je izjavil Napoleon:

»Jabolka – to je, tovariši, znanstveno dokazano – imajo v sebi določene sestavine, ki so absolutno potrebne za delovno sposobnost prašičev. Mi prašiči smo duševni delavci.« 

Napoleon je sprejel tudi odločitev, da bo mlin vsekakor treba zgraditi. Trdil je, da se je te ideje domislil on in obtožil Debelinka, da je vse njegove načrte ukradel ter jih želel predstaviti kot svoje. Seveda, ga je bilo potrebno kaznovati in izgnati… lažnivca.

In prišel je tudi dan, ko so prašiči pričeli spati v hiši ne pa v svinjaku. Nekatere živali so se sicer bledo spominjale pravila številka  4 o prepovedi spanja v postelji, ampak prašiči so jih prepričali, da tega pravila nikoli ni bilo – uboge neumne živali je pač izdal spomin.

Ko so nekatere živali pred zbranim zborom priznale strašna izdajstva (pajdašenje s kmetom Jonsom) in so jim takoj za tem Napoleonovi psi pregriznili vratove, so se tudi napačno spominjali pravila številka 6, da naj ne ubijajo druge živali. 

Prašiči so seveda zelo iznajdljivo spremenili pravilo, ki se je potem glasilo, naj ne ubijajo drugih živali brez razloga.

Ko so prašiči pričeli hoditi po dveh nogah, so bile ovce s svojim prašičjim učiteljem en teden na izobraževanju, da so lahko po novem blejale: Štiri noge dobro, dve nogi bolje.

Tako so nadvse sposobni in vladajoči prašiči sčasoma korenito spremenili vsa pravila. Nadomestilo jih je eno samo: 

VSE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNE, TODA NEKATERE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNEJŠE OD DRUGIH.

Za tem so živali zunaj obračale svoje poglede od prašiča do človeka in od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo.

Živali v Živalski farmi so, kot je bilo predhodno omenjeno, zasnovane na resničnih osebah (in te osebe bi se mogoče lahko našle tudi v naši lokalni sedanjosti).

Liki pa so naslednji in opis le teh le kot osvežitev spomina:

·         Napoleon - prašič, ki po uporu postane voditelj Živalske farme in zaradi ambicij in izgube vrednot postane diktator.

·         Debelinko - prašič, ki se bori proti Napoleonu.

·         Minimus - pesnik, ki piše pesmi o Napoleonu.

·         Stari major - je pozitiven lik, čeprav je trpel veliko manj od ostalih živali, ki ga spoštujejo zaradi njegove inteligence, starosti in izkušenosti.

·         Cvilko - javni  govornik, obrača besede, da bi opravičil Napoleonova dejanja.

·         Boksač - močan, deloven konj, ki se trudi za dobro kmetije, prašiči pa ga tako izkoriščajo.

·         Benjamin - majhen, star osel, ki velja za eno pametnejših živali na farmi. Je tudi eden redkih, ki zna brati.«

(iz:  https://sl.wikipedia.org/wiki/Živalska_farma ; https://slo-tech.com/novice/t244656)

Seveda pa velja sklepati, če sami nadaljujemo v stilu basni, da je trop devetih odraslih pasjih mladičev (ki jih je (pri)vzgojil Napoleon sam), sestavljen iz raznih pasem kot so:  

·         zlati pri(e)našalec (z motivacijo s predmetom ali hrano se brez večjih težav izšola po programih klasične poslušnosti),

·         rotwailer (čuvaj, zaščitniški, ima veliko željo ugajati lastniku),

·         doberman (energičen, zvest, poslušen, trmast),

·         belgijski ovčar (inteligenten, zvest in poslušen pes za varovanje premoženja in obvladovanje čred),

·         staffordshire terier (močan, nepopustljiv, poslušen, v boju vztraja do samega konca),

·         kanarska doga (negativna lastnost je lahko dominantnost in agresivnost, lastniku je zelo vdan)

·         in še kakšnega (vse do števila  9) bi lahko navedli z njegovimi značilnostmi, ki »bogatijo« ta »trop«.

Hm… zelo človeške lastnosti.

Zgodba je večini ljudi poznana  in je mogoče vredna ponovnega branja.

Nadaljujmo pa raje našo (ne Orwellovo) zgodbo z razmišljanjem ali se nemara tale basen lahko prenese tudi v naše okolje. Možno je in zopet moram poudariti, da naj bo razumljeno tako kot posameznik vse skupaj sam razume ali prepozna.

Prav je, da preidemo v zahtevnosti zgodbe tudi stopnjo višje in se prelevimo v zahtevnejšega bralca, ki ga bo nadaljevanje zapisa spodbudilo k razmišljanju in spremljanju dogajanja v lokalnem okolju.

Vsekakor pa naj gre razmišljanje v smeri, da kdor podrobneje še ne pozna dogajanja v zgodbi naše lokalne »Živalske farme«, odgovorov na vprašanja, ki se mu bodo porajala po prebranem, ne bo dobil takoj. Dobil jih bo tako z rednim spremljanjem dogajanja, preko pogovorov in tudi preko razprav z drugimi bralci. Vsekakor pa bodo odgovori na dlani ob naslednjih volitvah (če se razodetje ne zgodi že prej).

Torej, prehajamo v bolj zahtevne in razburkane vode in  »multosque lopus sub pelle videbis agnorum.« (Videl boš veliko volkov v ovčjem krznu.)

Pri lokalni »živalski igri vlog« in razumevanju kot kdo razume ali koga v opisu prepozna (verjetno je potrebno tule napisati: podobnost je zgolj naključna), velja izpostaviti na v »farmi« prevladujoč sistem AMBICIJ in VREDNOT.

O ambicioznosti govorimo predvsem v povezavi z doseganjem, s potjo in načini, ki pripeljejo do dosežka in ne le z dosežkom samim.

Zato ambicije lahko razdelimo na pozitivne in negativne.

Pozitivna ambicija je povezana z učenjem, rastjo in samoaktualizacijo.

Negativna ambicija se navezuje na individualistično težnjo po doseganju moči in na sebično vedenje.

V tej lokalni »Živalski farmi« pa tudi ne moremo mimo vrednot in opredelitve le teh s strani psihologa prof.  Museka. Vrednote lahko opredelimo kot pojmovanja in prepričanja o stvareh, ki nam pomenijo življenjska vodila, smernice ciljev in načela našega ravnanja. Same vsebine vrednot, etike in morale pa se seveda v veliki meri učimo od pomembnih oseb v našem življenju.

Vsi ljudje živimo na podlagi naših vrednot, če si to priznamo ali ne. Razlika je le v temu, da nekateri svoje vrednote identificirajo in načrtno spreminjajo, drugi jih pač imajo, pogosto kot posledico pridobljenih vzorcev primarne in sekundarne socializacije, vere, politike, lokalne kulture itn.

Ljudje z enakimi vrednotami se običajno družijo skupaj. Dobro in zlo ne sodelujeta najboljše. Iste ptice letajo skupaj in to se odraža tudi v vrednotah. Nekomu je izjemno pomembna integriteta, drugemu malo manj.

Ambicije in vrednote – pomembna dejavnika, ki  morata biti (v pozitivnem smislu) glavna vodnika pri organizaciji našega življenja. Zaradi ambicij, si postavljamo cilje, ki jih poskušamo doseči. Pot do teh ciljev pa bi morala temeljiti na pozitivnih vrednotah, ki pomagajo vsem (ne le nekaterim) izboljšati bivanje.

Žal pa ljudje svoje vrednote prevečkrat nepremišljeno prilagajamo tako kot nam v tistem trenutku najbolj ustreza in ne pomislimo, da bo prišel čas, »ko bo veter zapihal drugače« in ….. . To pa na dolgi rok vodi v razvrednotenje bistva osebe  in se začne postavljati vprašanja o moralnosti, etičnosti ter verodostojnosti  takega človeka.

Seveda se skupne družbene vrednote skozi čas spreminjajo. Žal pa se danes in pri nas (v naši lokalni »Živalski farmi«) to dogaja tako hitro in nepremišljeno, da je  »kriza vrednot« že tukaj. Ravno zaradi tega smo izgubili kompas, kaj je prav in kaj narobe oziroma smo prepričani, da je postalo prav tudi tisto kar nikoli ni bilo prav.

Posledice pa žal vedno bolj občutimo vsi v naših življenjih.

Kot sprejemljivo  se obravnava dogajanje, tako kot so počeli voditelji prašiči v Živalski farmi, da so »živali samo še obveščene o odločitvah«.

Kot sprejemljivo  se obravnava, da so sprejemljive uradne izjave, ki ne izkazujejo materialne resnice.

Kot sprejemljivo  se obravnava, da se pri nadzorih ugotavljajo nepravilnosti, pa nihče ne reagira (ker je za nekatere to očitno postalo normalno, za druge, uradne,  pa to predstavlja ti. bagatelo).

Kot sprejemljivo  se obravnava še marsikaj, ki kliče po …..

In posledice so že in se bodo še bolj izkazovale v našem celotnem bivanju in delovanju.

Žal pa posledice izgube vrednot ne bodo vidne le tu in zdaj, ampak se bodo poznale še leta naprej, saj pogosto pozabljamo, da v tem »brezvetrju vrednot« vzgajamo mlade generacije, ki bodo naše delo in »razumevanje« vrednot, nadaljevale.

 Jim želimo res zapustiti tako zapuščino vrednot in tak način razumevanja življenja??

Refleksija bi morala biti pomemben del življenja vsakega človeka, zato v  razmislek vsem akterjem, ki krojijo(mo) življenje naše lokalne »Živalske farme«:

Likov v Živalski farmi je veliko in prepričana sem, da se vsak od nas prepozna vsaj v enem. Samo upamo pa lahko, da nas v istem liku ne/prepoznajo tudi ostali, ki nas poznajo. 

Vsekakor pa je resnično nastopil čas za razmislek o osebnih ambicijah in vrednotah.

In zdaj še nekaj vprašanj za poglobljeno razmišljanje:

1.       Katere vrednote prevladujejo v lokalni »Živalski farmi«?

2.       Katere vrednote so ciljne pri posameznem liku Živalske farme (ki se dobro vidijo tudi v likih naše lokalne »Živalske farme«)?.......

Kdo, kako, zakaj…..

In še za dodatni razmislek:

https://www.youtube.com/watch?v=Cx2uZJrOkTA

https://www.youtube.com/watch?v=sJTYaSsPs1g

POHAN PŠANC, FRANCOSKA SOLATA, SARMA ALI INTERNACIONALNE ŽELODČNE TEŽAVE

No, pa je prišel čas ocvrtega piščanca po dunajsko, francoske solate, srbske sarme in slovenske potice.

Ta mednarodna kulinarična zmešnjava kraljuje na naših mizah že odkar se zavedam svojega obstoja.

V  novejšem času pa so se naše mize obogatile še s pokrajinskimi kulinaričnimi značilnostmi kot sta kraški pršut in prekmurska gibanica ob sodelovanju dolenjskega cvička, kraškega terana in neprekosljivega rumenega muškata iz prleških goric.

Priznam, da me že ta internacionalna namizna zmeda vsako leto toliko uniči, da se razreševanja slovenskih pokrajinskih »problemov« največkrat niti ne lotim.

Razreševanje tozadevnih internacionalnih težav je res hudo naporno delo.

Začne se z božično večerjo in nadaljuje na novoletni večer.

Po celodnevnem kuhanju, pečenju in nenehnemu pritoževanju nad vsem in vsakim, ki si drzne prestopiti prag »posvečenega« kuhinjskega delovnega okolja vrle gospodinje, se začnejo kopičiti ogromne količine vabljive, mastne in kalorične hrane, ki bodo na božični in novoletni  večer večini družinskih članov »ustavile« prebavo in povzročile »neizmerno trpljenje« v preostanku praznične noči in še nekaj dni za tem.

Če dobro premislimo,  je zadeva iz zgodovinskega vidika nekako logična.

Piščanec po dunajsko je Avstrijec. Francoska solata pa Francozinja.

Če gremo v zgodovino je bila Marija Antoaneta, rojena kot habsburška nadvojvodinja, poročena z Ludvikom XVI.. In tako je  postala kraljica Francije. V letu 1793, v času francoske revolucije,  je bila usmrčena z giljotino. V nadaljevanju je Francoska republika Avstriji napovedala vojno in se je začelo. Enkrat zmaga en, enkrat drugi itd.

Če smiselno  povežemo ta zgodovinska dejstva z našo dunajsko - francosko - piščančje - solatno navezo, ni variante, da bi bil v želodcu mir.

Nenehno vojskovanje med oljem iz pohanja in majonezo iz solate, povzroča stalne notranje spopade, ki se izmenjujejo z glasnimi trebušnimi zvoki (nekaj med zavijanjem hudega vetra in trobljenjem trobente ob začetku vojaškega napada), občasnimi glasnimi bojnimi poki z zunanjim efektom, ki se ga »razveselijo« nosne čutnice in seveda glavobolom, ki se kot na vrtiljaku izmenjuje s slabostjo in vrtoglavico.

V ta notranji avstrijsko-francoski spor se obvezno vmeša še »nežna slovanska duša« v obliki kalorične orehove potice in ni ga junaka, ki bi brez »jamranja« preživel ta mednarodni spopad.

Potem se začnejo »sanacijski ukrepi«, da se kolektivne internacionalne želodčne težave vsaj nekoliko ublažijo.

Pade komanda: »Zdaj pa bi bilo dobro, da gremo malo na zrak, na en kratek sprehod, da se hrana malo poleže«. Ob vsesplošnem negodovanju, iskanju toplih oblačil in čevljev pri katerih se (iz »varnostnih razlogov«) pri obuvanju ni potrebno skloniti in zavezovati vezalk, v gosjem redu odcapljamo na »takozvani« sprehod za pospešitev mednarodnih pogajanj (beri:peristaltike).

Po 15, 20 minutah - vrnitev v toplino doma.

Zdaj so na vrsti pokrajinske kulinarične dobrote. Miza polna kraškega pršuta, sira (od lokalnega kmeta), domačih vloženih kumaric, domačega kruha in  prekmurske gibanice. Zraven se prileže kozarček rujnega iz ene od pokrajin (samo za boljšo prebavo, da se razumemo) in domač jabolčni sok.

Potem se začne.

Iz internacionalnega želodčnega spora, preidemo v medpokrajinski želodčni spor, ki dokončno »zabetonira« črevesje.

A v drugi polovici noči se začne tisto pravo.

Pravi »balkanski žur« s tisto pravo, sočno, v pečici pečeno sarmo, ki ti po žilah požene kri in po »rebrih razobesi lističe kislega zelja« ter olajša vsem dobro znane želodčne meddržavne in medpokrajinske spore.

Priznam, krasna zadeva, ki zelooo olajša življenje in tako rekoč reši nadaljevanje prazničnega uživanja.

Ker smo naučeni, da je potrebno hrano pojesti do konca (saj veste, kako so nas učili tisto o »zlati ptički in črnem vranu«), se tega držimo še sedaj in sarme pospravljamo tekom celih praznikov… sarma za zajtrk, sarma za kosilo in seveda sarma za večerjo. Tudi sanja se nam o njej.

No ja, lonec je pač velik in ga je potrebno napolniti. Pa tudi pečice nima smisla prižigati, če lonec ni v celoti popolnjen, zato pač nastane te čudovite »reševalke mednarodnih sporov« toliko, da bi nahranili eno večjo vojsko sestradanih mož.

In tako pride dan, ko sarme končnoooo zmanjka in je do novih božično - novoletnih praznikov, nočemo niti videti

Tako mine leto in ko se ponovno bližajo prazniki, se začne intenzivno ogledovanje in iskanje tistih »tapravih«  skisanih zeljnih glav in veselo pričakovanje, ko bo ta srbska zadeva ponovno reševala avstrijsko-francosko-slovenski želodčni spor in olajšala naše praznične dni.

Zato dragi moji, ob vsakem »sporu« (pa naj bo to želodčni ali kakšen drugačen) potrebujemo prijatelja, ki bo pomagal pri razrešitvi problema.

Torej… PRIJATELJSTVO JE POMEMBNO IN GA JE POTREBNO VZDRŽEVATI TER OHRANITI.

Iz zgodbe lahko (čeprav le preko te kulinaričnih posebnosti) razberemo nauk:  

Prijateljstvo je najtežje razložiti. Ne naučiš se ga v šoli. Toda, če se nisi naučil pomena prijateljstva, se v življenju resnično nič nisi naučil.

(Muhammad Ali)

Želim vam PRAVE PRIJATELJE, KI VAM BODO STALI OB STRANI IN VAM LEPŠALI VSAK DAN V NOVEM LETU.

Andrej Šifrer-Za prijatelje

https://www.youtube.com/watch?v=IP4tgAzQxGE