NEKEGA JUTRA, KO SE ZDANI … TE IGRE BO KONEC

Te čistilno – kanalizacijske zadeve so pa resnično že »zgodbe«, ki jih brez težav umestimo tudi v rubriko »saj ni res, pa je«.  Nenehne do/gradnje, popravila, zvračanje krivde »sem in tja« zaradi nepremišljeno (ne dovolj premišljeno)  izpeljanih projektov, nenehno iskanje (zunanjih) krivcev za vsako težavo, ocenjevanje dela komunalnega podjetja preko »višine položnic« ob zavestnem zanikanju naših skupnih vodno – smetarskih težav, sprenevedanje ob pogrebnih zadevah in poslovanje po odloku, ki ni v skladu z (v letu 2015) sprejeto zakonodajo, gradnje (pardon,  obnove) vodovodnih odsekov in pridobivanje gradbenega dovoljenja šele po zaključku del, pa gozdne ceste, ki so sicer lokalne, »pa naj kar ostanejo gozdne«, pa sprožanje razlastitvenih postopkov (ki so nujni ali pa mogoče tudi ne, kaj se ve?) in še veliko, veliko takšnih in podobnih »zgodb« se lahko izpostavi.

A posamezniki (kar je nerazumljivo) še vedno verjamejo!

Verjamejo v lepo povedane in všečno predstavljene bajke, ki skušajo »čudežno razložiti te nenavadne pojave«, verjamejo v všečno leporečenje ob izpiljenem nastopu pod »svilenim parazolom« dostopne ljudskosti, verjamejo, da »izbrani« uresničuje bistvo krščanskega nauka pri katerem je vodilo vseh dejanj vsakega kristjana Jezusova zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. (Mt 22,37)« in verjamejo v moralnost , ki jo narekuje Jezusovo zlato pravilo: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. (Mt 7,13)«.

In žal mi je vseh »zavedenih duš«, ki  so že, ali še bodo, razočarane v trenutkih spoznanja, da se Jezusov nauk »tule, po novem, razume in izvaja« malček drugače … bolj prilagojeno, bolj »ustrezno«.

»Ljubi sam sebe, kakor želiš, da bi te ljubili ljudje.«

Zelo podobno, kaj ne? In precej nerazumljivo.  Vsekakor pa zelo všečno … pa za kogarkoli že.

A kot pravi Vlado Kreslin in Mali bogovi, v pesmi  »Nekega jutra, ko se zdani«:

»Prvi žarek že dviga se iz sna
Glej, nad vodo je svetloba vzšla«

Ja, svetloba vzhaja, sončni žarki tudi »najbolj uspavane« počasi in vztrajno prebujajo iz sna in vedno bližji je trenutek

»ko poslednjemu v temi poidejo moči
novih stotero se sonca veseli«

Bliža se trenutek (in tega se iskreno veselim), ko večini ne bo več mar ali ima osebno nekdo levo sli desno svetovno nazorsko prepričanje, ali nekdo vsako nedeljo (pa naj bo iskreno ali le zaradi volilnih glasov) hodi k maši ali pa se tovrstnega obredja ne udeležuje (pa vseeno živi pošteno in se veseli volilnih glasov občanov, ki verjamejo v spraven svetlejši skupni jutri).

Bliža se trenutek, ko se bomo končno (vsi po vrsti)  začeli zavedati, da je 2. s.v. na srečo mimo in da je sedaj popolnoma nepomembno na kateri strani so bili, pred več kot 70. leti, moji predniki,  predniki mojega sedanjega znanca, prijatelja.

Pomembno je le, da se preteklost spoštuje in da se brez obsojanj in barvnih etiketiranj sedaj živečih sodržavljanov,  spoštuje in pripoznava nesporna zgodovinska dejstva, ki so pripoznana v svetovnem merilu.

»Druga svetovna vojna je bila najobsežnejši in najdražji oborožen spopad v zgodovini. Potekal je v letih od 1939 do 1945, v njem pa je sodelovala večina svetovnih držav z več kot 100 milijonov pripadnikov oboroženih sil. Boj je potekal večinoma med Francijo, Združenim Kraljestvom, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in Združenimi državami Amerike proti Nemčiji, Italiji in Japonski, oziroma med zavezniki in silami osi. Odvijal se je hkrati po celem svetu, zahteval pa je približno 60 milijonov človeških življenj. Vojna se je končala z zmago zaveznikov nad Nemčijo in Japonsko leta 1945.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna)

Ja, med 2. svetovno vojno in tudi po vojni je bilo veliko dogajanj, ki jih s sedanjimi očmi človek vidi kot krivična, grozljiva, neprimerna, kruta … in še veliko izrazov bi se lahko uporabilo.

Ali lahko sedaj živeči občani to  spremenimo? Tega kar se je dogajalo, zagotovo ne. Tudi tega kar so storili, počeli naši predniki, ne.

In zakaj potem še vedno počnemo neumnosti, da se delimo, »barvamo«, prepiramo?

Zakaj se medsebojno omalovažujemo in žalimo?

Zakaj npr. pred časom, izvem, da si je neka soobčanka (ki je mimogrede zelo redna obiskovalka verskega obredja in bralka beril, kar seveda  ni nič narobe in to zelo podpiram, če so ta dejanja iskrena, temeljijo na globoki veri in zaupanju v verski nauk in vernica  po tem nauku tudi živi)  v določenem telefonskem pogovoru »dovolila« slikovit histerični izpad in kričanje o »rdečem hudiču, ki ga je treba …… (njeno neprimerno navajanje namerno ne izpostavljam)« . 

Spoštovani soobčanki pa samo kratko vprašanje:

A nauk, ki »se ga domnevno (v javnosti) držite«, odobrava takšno žaljivo obnašanje?

Kot ta nauk poznam jaz, je to tam opredeljeno kot nesprejemljivo in grešno, kaj ne? In deset božjih zapovedi, ki predstavljajo nekakšna pravila, po katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bi živelo v sožitju, tudi v peti in osmi točki ravno tako ne daje podpore takšnemu obnašanju. Kaj ne?

»Kakor se sinajska postava pričenja z Desetimi zapovedmi, tako se »nova postava« iz govora začenja z blagri, ki jih je devet in ki jih je moč vzporediti z Desetimi zapovedmi, ob predpostavki, da zadnji blagor o sreči spričo trojnega gorja (zasramovanje, preganjanje in lažnivo govorjenje) …« https://sl.wikipedia.org/wiki/Deset_Bo%C5%BEjih_zapovedi

Ni pomembno ali se nekdo udeležuje takšnih ali drugačnih obredij ali proslav, pomembno je da vsak spoštuje osnovna načela sobivanja, da spoštuje naravo in njene zakonitosti ter da ne zaničuje soljudi, ki ne delijo njegovih prepričanj. Je tako?

Pa naj bo dovolj tehle naukov, ki sicer niso nič napačni, če se jih ljudje držijo.

Pa se jih?

Trenutno se lahko, žal,  le vprašam…. ljudje, pa kaj vam je?

A se nam je vsem skupaj že čisto »odpeljalo« izven razuma?

A nihče ne vidi, da se nam razvoj v občini ustavlja, ustanove/podjetja se zapirajo, mladi odhajajo, rodnost je vedno manjša, število smrti v občini na letni ravni za 100% presega število rojstev,   s bo šola tako kmalu »postala prevelika« … ?

A nihče ne vidi, da nas,  ne v bližji in ne širši okolici, kot skupnost že nihče več ne »jemlje resno« zaradi »šalabajzarstva«? Za kar smo, roko na srce, volivci krivi sami.

Napačna (iz napačnih razlogov) volilna odločitev, pač (!?)

Posledice pa že »okušamo« in verjetno je to šele začetek. In nikakršne »peticije«, zahteve društev, novinarski članki, TV prispevki in še kaj, ne bo pomagalo. Odločitev za spremembe je le »v rokah« nas, občanov.

Ali se res evidentno ne vidi, da tako že dolgo ne gre več? Posledice pa so se nam začele dogajati z zaprtjem prve in potem še druge banke, postopno se zapirajo lokali, o trgovinah ne gre izgubljati besed, podjetništvo je tako in tako »zgodba« zase,  da se ne omenja niti  ne/vizije razvoja pri kateri »posvečeni dvor« ne dojame kaj je pomoč podjetništvu, kaj je turizem, kako se celovito planira investicije, kaj so osnovne življenjske dobrine,  katere so prioritetne skupne naloge, ki jih je potrebno realizirati v našem okolju, kako se pridobiva razvojna investicijska sredstva, kako zelo je pomembno povezovanje s sosednjimi občinami  in še veliko tega bi se lahko izpostavilo.

Nekako se ne moremo izogniti tudi vprašanju oblikovanja regij.

Zelo pomembno vprašanje, ki bo (ali pa ne bo) zagotovilo dolgoročno  entiteto naši občini v slovenskem prostoru.

Pa se »lokalni cesarski dvor« tega sploh zaveda?

Očitno ne, saj se do sedaj tega vprašanja na občinskem svetu ni omenilo niti z eno samo besedico. Da bi bila na kakšnem od posvetov na temo pokrajinske ureditve zaznana udeležba župana Občine Loška dolina (ali vsak katerega od zaposlenih v občinski upravi te občine), pa tudi ni bilo videti in ne slišati.

»Kaj hočemo, takle mamo!«

Se pa bojim, da bo v kratkem »jok in stok, zavijanje z očmi, jamranje o ničkrivosti, dopovedovanje kako je »Ljubljana kriva« za naš problem«, razpredanje vsepovprek »kako nas ni nihče nič vprašal« itd«….. in seveda »ničkriv« bo ponovno »ubogi ničkriv, ki ga vsi zaje…..mo«.

Pa se kljub temu (za razmislek)  malce pozabavajmo s to predvideno »pokrajinsko zgodbo« in mogoče to spodbudi tudi »lokalni cesarski dvor«, da si preberejo vsaj gradiva, ki so objavljena (že dolgooo časa) na spletni strani Državnega sveta.

Torej, kam pravzaprav sodimo?

Pod osrednjeslovensko (ljubljansko)  pokrajino (kot je zadnji predlog) ali pod primorsko - notranjsko (koprsko) pokrajino?

Zakaj so nas celo življenje (in tudi prednike že skoraj 100 let prej) prepričevali, da živimo na notranjskem, smo  Notranjci in Notranjke? 

»Francoske sile so vkorakale na Kranjsko v letu 1797 in nato spet med obdobjem med 1809 in 1813, ko so bile ustanovljene Ilirske province, ki jim je bila priključena celotna Kranjska. Znotraj Ilirskih provinc je Kranjska spočetka ohranila položaj province.

Po propadu francoske oblasti je dunajski kongres potrdil vrnitev Kranjske k Avstriji. Po ureditvi iz 1849 je bila Kranjska znotraj Avstrije kot kronska dežela - kronovina del Cislajtanije in razdeljena na: Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Kranjska

A zdaj, zaradi »balansiranja« primerljivega števila ljudi v posamezni pokrajini (in roko na srce, tudi nezainteresiranosti »lokalnega cesarskega dvora«), bomo kar naenkrat prenehali »obstajati« kot Notranjci in bomo postali »osrednji Slovenci« in si bomo delili usodo z občinami od Kamnika pa do Kočevja, čeprav stičnih točk nimamo ravno veliko? 

Koliko od nas, nas odhaja po opravkih ali nakupih redno  npr. v Kočevje in koliko v Postojno (Ljubljano namerno izpuščam, ker je predvidena kot samostojna pokrajina)?

Ali imamo ustanovljen RRA skupaj s Postojno in Pivko ali s Kamnikom in Domžalami?

Ali se naša občina razvojno lahko sploh primerja npr. s Kamnikom in Domžalami?

Moje mnenje je, da žal ne, saj ta dva kraja (predvsem iz par let nazaj) kar poznam, ker sem tam preživela 4 leta svojega življenja.

Vprašanja, vprašanja, pomisleki, neznanke….

Resnično je potrebno zadevo temeljito premisliti in biti pripravljen tudi na  sklepanje kompromisov, sicer se nam bo zgodilo, da bodo ustanovljeni neki prisiljeni nekompatibilni konglomerati nezdružljivih potreb in pričakovanj, ki s strani ljudi ne bodo nikoli v celoti sprejeti in osvojeni.

Zavedati se je potrebno, da morajo biti ljudje po mentaliteti in potrebah kompatibilni,  mnenje ljudi, ki na posameznem območju živijo, pa mora biti odločujoče, saj bo pokrajinska ureditev le tako lahko polno zaživela.

Pa tudi, če se za začetek »plača« ceno manjših pokrajin. Vsekakor pa je to »živa materija«, ki se mora nenehno prilagajati svetovnim spremembam in razvojnim izzivom. In nikoli se ne sme izključiti možnosti, da v prihodnosti pride tudi do organizacijskih sprememb in drugačnih prostorskih združevanj.

In zakaj predloge pokrajinske ureditve tako izpostavljam?

Zaradi brezbrižnosti našega »lokalnega dvora« do teh predlogov. Ko bomo postavljeni pred dejstvo, se bo pa ponovno »vzdihovalo, petelinilo in kikirikalo« kdo je kriv, da »dvorjanov« ni »prebudil iz zimskega spanca«. Najbolj pa se bo s »ničkivim prstom« kazalo na »Ljubljano, ki da nam je tako odredila«.

In ponovno jih bo teh nekaj občanov, ki bodo  »nasedli« na »ničkrivo« leporečenje.

In ponovno se bo našel tudi kak malce  »prepameten in enostransko usmerjen posameznik«, ki bo tistemu, ki bo opozoril na to napako »lokalnega dvora«, »modro« in predvsem »cinično« napisal »Kje pa ste bili v letu 2018-2021? In ne poskušajte si pilatovsko umivati rok.«

In ponovno se bo našel kdo, ki bo »modroval« o tem kako so »vsi krivi, saj samo kažejo s prstom en na drugega«, ob tem, da bistva problema sploh ne bo dojel.  In ponovno se bo našel kdo, ki bo v svoji nevednosti, razpredal »kdo bi moral kaj storiti«, ob tem, da se ob koncu razbere, da »pes taco vedno bolj  moli samo v eno smer«.

Hm, Kreslin ima zelo prav, ko pove:

»Nekega jutra, ko se zdani in se glave ohladijo
Vsak odide svojo pot
Nekega jutra, ko se zdani in se solze posušijo
Nekega jutra, ko se zdani.«

Če se bo nadaljevalo v tej »lokalni maniri«, kot je sedaj prevladujoča v lokalnem Olimpu, potem sem prepričana, da bomo potegnili »najkrajšo paličico« v zgoraj opisanem pokrajinskem dogajanju. In ta paličica, verjemite, ne bo »zmagovalna«.

Pa naj se »ničkrivi kazalec« kar že zdaj »pospravi«. Ne bo imelo smisla. Če se zadev ne razume sedaj, se jih ne bo tudi takrat, ko bo žal, za veliko let, že prepozno.

In kaj se bo potem zgodilo?

Edino kar nam bo preostalo, in to je:

»Vsak dan igrali smo karte
ob okrogli mizi tej.

Igrali smo igrali vso noč in ves dan
čakali konca smo zaman.

Kartali smo za velik denar,
ki po mizi bil je nametan.«

Vlado Kreslin(Horizont)-Te igre bo konec

https://www.youtube.com/watch?v=PSAD3hsUp2M

Ubogi naš lokalni razvoj, ubogi naša mladina, ubogi mi vsi!

»Minister Gregor pa nič!«,

če se slikovito izrazimo v Martin- krpanovskem »slogu«.

Pa preidimo na naše »Življenje ob rimski cesti pod Snežnikom« in z njim povezane skoraj zimzelene  »vodovodno - komunalne zgodbe«.

Ja, tole je pa za »pravoverne občane«, ki slepo zaupajo besedam in dejanjem »lokalnega cesarskega dvora«, prava streznitev. In marsikdo še vedno ne verjame, čeprav svojo »volilno odločitev« sedaj že zelo občuti na svoji »koži«.

Žal je očitno tako, da je potrebno najprej dobro »nasrkati na svoj račun«, potem pa se šele »prebudi razumna presoja nastalega položaja« in dvom v pravilnost »brezkompromisnega zaupanja« na podlagi všečnosti, svetovnonazorskega prepričanja in doživete »sladke« prijaznosti.

Kriteriji, ki so popolnoma nepomembni, a uspešno (vsaj nekaj časa)  v ozadje potisnejo tiste pomembne kriterije, ki bi morali biti edini merododajni.

Pomembni kriteriji pa so: sposobnost organizacije, vodstvene veščine, komunikacijske in pogajalske veščine, veščine razreševanja kriznih in konfliktnih situacij, poznavanje nalog in pristojnosti lokalne samouprave,  širina znanj in razvojna vizija, duhovna širina, prepoznavnost in spoštovanje v širšem prostoru in še in še bi lahko naštevali. 

Naj bo tole navedeno v prihodnji razmislek, ko pride čas  ponovnega sprejemanja  intimne odločitve, komu  na volišču podariti zaupanje in mu prepustiti skrb za naš skupni razvoj in napredek.

»Nekoč pa te igre bo konec,
te igre bo konec.

Nekega jutra, ko se zdani in se glave ohladijo
Vsak odide svojo pot.«

Kanalizacijsko – vodovodno - komunalna zgodba pa bo rdeča nit kakega drugega zapisa. In ja, še veliko jih bo, saj teh »nerazumnosti« ni in ni konca.

A enkrat bo prišel tudi čas in 

»Te igre bo konec,
te igre bo konec.«

In, ker je bila Notranjska že leta 1849 opredeljena kot ena izmed treh delov Kranjske, naj zaključim z izsekom iz  Sonetnega venca, z upanjem, da se nam zapisano uresniči.

»Vreména bodo Kranjcem se zjasnile,
jim milše zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;«

(Sonetni venec, France Prešeren)

Vlado Kreslin(Horizont)-Te igre bo konec

https://www.youtube.com/watch?v=CQ_p7fkbmlo