Te čistilno – kanalizacijske
zadeve so pa resnično že »zgodbe«, ki jih brez težav umestimo tudi v rubriko
»saj ni res, pa je«. Nenehne do/gradnje,
popravila, zvračanje krivde »sem in tja« zaradi nepremišljeno (ne dovolj
premišljeno) izpeljanih projektov,
nenehno iskanje (zunanjih) krivcev za vsako težavo, ocenjevanje dela
komunalnega podjetja preko »višine položnic« ob zavestnem zanikanju naših
skupnih vodno – smetarskih težav, sprenevedanje ob pogrebnih zadevah in
poslovanje po odloku, ki ni v skladu z (v letu 2015) sprejeto zakonodajo,
gradnje (pardon, obnove) vodovodnih
odsekov in pridobivanje gradbenega dovoljenja šele po zaključku del, pa gozdne
ceste, ki so sicer lokalne, »pa naj kar ostanejo gozdne«, pa sprožanje
razlastitvenih postopkov (ki so nujni ali pa mogoče tudi ne, kaj se ve?) in še
veliko, veliko takšnih in podobnih »zgodb« se lahko izpostavi.
A posamezniki (kar je nerazumljivo) še
vedno verjamejo!
Verjamejo
v lepo povedane in všečno predstavljene bajke, ki skušajo »čudežno razložiti te
nenavadne pojave«, verjamejo v všečno leporečenje ob izpiljenem nastopu pod »svilenim parazolom«
dostopne ljudskosti, verjamejo, da »izbrani« uresničuje bistvo krščanskega
nauka pri katerem je vodilo vseh dejanj vsakega kristjana Jezusova zapoved:
»Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. (Mt 22,37)«
in verjamejo v moralnost , ki jo narekuje Jezusovo zlato pravilo: »Vse,
kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. (Mt 7,13)«.
In žal mi je vseh »zavedenih duš«, ki so že, ali še bodo, razočarane v trenutkih
spoznanja, da se Jezusov nauk »tule, po novem, razume in izvaja« malček drugače
… bolj prilagojeno, bolj »ustrezno«.
»Ljubi
sam sebe, kakor želiš, da bi te ljubili ljudje.«
Zelo
podobno, kaj ne? In precej nerazumljivo. Vsekakor pa zelo všečno … pa za kogarkoli že.
A kot pravi Vlado Kreslin in Mali bogovi, v pesmi
»Nekega jutra, ko se zdani«:
»Prvi
žarek že dviga se iz sna
Glej, nad vodo je svetloba vzšla«
Glej, nad vodo je svetloba vzšla«
Ja, svetloba vzhaja, sončni žarki tudi »najbolj uspavane« počasi in
vztrajno prebujajo iz sna in vedno bližji je trenutek
»ko
poslednjemu v temi poidejo moči
novih stotero se sonca veseli«
novih stotero se sonca veseli«
Bliža se trenutek (in tega se iskreno veselim), ko
večini ne bo več mar ali ima osebno nekdo levo sli desno svetovno nazorsko
prepričanje, ali nekdo vsako nedeljo (pa naj bo iskreno ali le zaradi volilnih
glasov) hodi k maši ali pa se tovrstnega obredja ne udeležuje (pa vseeno živi
pošteno in se veseli volilnih glasov občanov, ki verjamejo v spraven svetlejši
skupni jutri).
Bliža se trenutek, ko se bomo končno (vsi po
vrsti) začeli zavedati, da je 2. s.v. na
srečo mimo in da je sedaj popolnoma nepomembno na kateri strani so bili, pred
več kot 70. leti, moji predniki,
predniki mojega sedanjega znanca, prijatelja.
Pomembno je le, da se preteklost spoštuje in da se
brez obsojanj in barvnih etiketiranj sedaj živečih sodržavljanov, spoštuje in pripoznava nesporna zgodovinska
dejstva, ki so pripoznana v svetovnem merilu.
»Druga
svetovna vojna je bila
najobsežnejši in najdražji oborožen spopad v
zgodovini. Potekal je v letih od 1939 do 1945, v njem pa je sodelovala
večina svetovnih držav z več kot 100 milijonov
pripadnikov oboroženih sil. Boj je potekal večinoma med Francijo, Združenim Kraljestvom, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in Združenimi državami Amerike proti Nemčiji, Italiji in Japonski, oziroma med zavezniki in silami osi. Odvijal se je hkrati po celem svetu,
zahteval pa je približno 60 milijonov človeških življenj. Vojna se je končala z
zmago zaveznikov nad Nemčijo in Japonsko leta 1945.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna)
Ja, med 2. svetovno vojno in tudi po vojni je
bilo veliko dogajanj, ki jih s sedanjimi očmi človek vidi kot krivična,
grozljiva, neprimerna, kruta … in še veliko izrazov bi se lahko uporabilo.
Ali lahko sedaj živeči občani to spremenimo? Tega kar se je dogajalo, zagotovo
ne. Tudi tega kar so storili, počeli naši predniki, ne.
In zakaj potem še vedno počnemo neumnosti, da
se delimo, »barvamo«, prepiramo?
Zakaj se medsebojno omalovažujemo in žalimo?
Zakaj npr. pred časom, izvem, da si je neka
soobčanka (ki je mimogrede zelo redna obiskovalka verskega obredja in bralka
beril, kar seveda ni nič narobe in to
zelo podpiram, če so ta dejanja iskrena, temeljijo na globoki veri in zaupanju
v verski nauk in vernica po tem nauku
tudi živi) v določenem telefonskem
pogovoru »dovolila« slikovit histerični izpad in kričanje o »rdečem hudiču, ki
ga je treba …… (njeno neprimerno navajanje namerno ne izpostavljam)« .
Spoštovani
soobčanki pa samo kratko vprašanje:
A nauk, ki »se ga domnevno (v javnosti) držite«, odobrava
takšno žaljivo obnašanje?
Kot ta nauk poznam jaz, je to tam opredeljeno
kot nesprejemljivo in grešno, kaj ne? In deset božjih zapovedi, ki
predstavljajo nekakšna pravila, po
katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bi živelo v sožitju, tudi v peti in
osmi točki ravno tako ne daje podpore takšnemu obnašanju. Kaj ne?
»Kakor se
sinajska postava pričenja z Desetimi zapovedmi, tako se »nova postava« iz
govora začenja z blagri, ki jih je devet in ki jih je moč vzporediti z Desetimi
zapovedmi, ob predpostavki, da zadnji blagor o sreči spričo trojnega gorja
(zasramovanje, preganjanje in lažnivo govorjenje) …« https://sl.wikipedia.org/wiki/Deset_Bo%C5%BEjih_zapovedi
Ni pomembno ali se nekdo udeležuje takšnih ali
drugačnih obredij ali proslav, pomembno je da vsak spoštuje osnovna načela
sobivanja, da spoštuje naravo in njene zakonitosti ter da ne zaničuje soljudi,
ki ne delijo njegovih prepričanj. Je tako?
Pa naj bo dovolj tehle naukov, ki sicer niso
nič napačni, če se jih ljudje držijo.
Pa se jih?
Trenutno se lahko, žal,
le vprašam…. ljudje, pa kaj vam je?
A se nam je vsem skupaj že čisto »odpeljalo« izven razuma?
A nihče ne vidi, da se nam razvoj v občini
ustavlja, ustanove/podjetja se zapirajo, mladi odhajajo, rodnost je vedno
manjša, število smrti v občini na letni ravni za 100% presega število
rojstev, s bo šola tako kmalu »postala
prevelika« … ?
A nihče ne vidi, da nas, ne v bližji in ne širši okolici, kot skupnost
že nihče več ne »jemlje resno« zaradi »šalabajzarstva«? Za kar smo, roko na
srce, volivci krivi sami.
Napačna (iz napačnih razlogov) volilna odločitev, pač (!?)
Posledice pa že »okušamo« in verjetno je to
šele začetek. In nikakršne »peticije«, zahteve društev, novinarski članki, TV
prispevki in še kaj, ne bo pomagalo. Odločitev za spremembe je le »v rokah«
nas, občanov.
Ali se res evidentno ne vidi, da tako že dolgo
ne gre več? Posledice pa so se nam začele dogajati z zaprtjem prve in potem še
druge banke, postopno se zapirajo lokali, o trgovinah ne gre izgubljati besed,
podjetništvo je tako in tako »zgodba« zase,
da se ne omenja niti ne/vizije
razvoja pri kateri »posvečeni dvor« ne dojame kaj je pomoč podjetništvu, kaj je
turizem, kako se celovito planira investicije, kaj so osnovne življenjske
dobrine, katere so prioritetne skupne
naloge, ki jih je potrebno realizirati v našem okolju, kako se pridobiva
razvojna investicijska sredstva, kako zelo je pomembno povezovanje s sosednjimi
občinami in še veliko tega bi se lahko
izpostavilo.
Nekako
se ne moremo izogniti tudi vprašanju oblikovanja regij.
Zelo pomembno vprašanje, ki bo (ali pa ne bo)
zagotovilo dolgoročno entiteto naši
občini v slovenskem prostoru.
Pa se »lokalni cesarski dvor« tega sploh zaveda?
Očitno ne, saj se do sedaj tega vprašanja na
občinskem svetu ni omenilo niti z eno samo besedico. Da bi bila na kakšnem od
posvetov na temo pokrajinske ureditve zaznana udeležba župana Občine Loška
dolina (ali vsak katerega od zaposlenih v občinski upravi te občine), pa tudi
ni bilo videti in ne slišati.
»Kaj hočemo, takle mamo!«
Se pa bojim, da bo v kratkem »jok in stok,
zavijanje z očmi, jamranje o ničkrivosti, dopovedovanje kako je »Ljubljana
kriva« za naš problem«, razpredanje vsepovprek »kako nas ni nihče nič vprašal«
itd«….. in seveda »ničkriv« bo ponovno »ubogi ničkriv, ki ga vsi zaje…..mo«.
Pa se kljub temu (za razmislek) malce pozabavajmo s to predvideno
»pokrajinsko zgodbo« in mogoče to spodbudi tudi »lokalni cesarski dvor«, da si
preberejo vsaj gradiva, ki so objavljena (že dolgooo časa) na spletni strani
Državnega sveta.
Torej, kam pravzaprav sodimo?
Pod osrednjeslovensko (ljubljansko) pokrajino (kot je zadnji predlog) ali pod
primorsko - notranjsko (koprsko) pokrajino?
Zakaj so nas celo življenje (in tudi prednike
že skoraj 100 let prej) prepričevali, da živimo na notranjskem, smo Notranjci in Notranjke?
»Francoske
sile so vkorakale na Kranjsko v letu 1797 in nato spet med obdobjem med 1809 in
1813, ko so bile ustanovljene Ilirske
province, ki jim je
bila priključena celotna Kranjska. Znotraj Ilirskih provinc je Kranjska
spočetka ohranila položaj province.
Po propadu
francoske oblasti je dunajski
kongres potrdil
vrnitev Kranjske k Avstriji. Po ureditvi iz 1849 je bila Kranjska
znotraj Avstrije kot kronska dežela - kronovina
del Cislajtanije in razdeljena na: Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Kranjska
A zdaj, zaradi »balansiranja« primerljivega
števila ljudi v posamezni pokrajini (in roko na srce, tudi nezainteresiranosti
»lokalnega cesarskega dvora«), bomo kar naenkrat prenehali »obstajati« kot
Notranjci in bomo postali »osrednji Slovenci« in si bomo delili usodo z
občinami od Kamnika pa do Kočevja, čeprav stičnih točk nimamo ravno
veliko?
Koliko od nas, nas odhaja po opravkih ali
nakupih redno npr. v Kočevje in koliko v
Postojno (Ljubljano namerno izpuščam, ker je predvidena kot samostojna
pokrajina)?
Ali imamo ustanovljen RRA skupaj s Postojno in
Pivko ali s Kamnikom in Domžalami?
Ali se naša občina razvojno lahko sploh primerja npr. s
Kamnikom in Domžalami?
Moje mnenje je, da žal ne, saj ta dva kraja
(predvsem iz par let nazaj) kar poznam, ker sem tam preživela 4 leta svojega
življenja.
Vprašanja,
vprašanja, pomisleki, neznanke….
Resnično je potrebno zadevo temeljito
premisliti in biti pripravljen tudi na
sklepanje kompromisov, sicer se nam bo zgodilo, da bodo ustanovljeni
neki prisiljeni nekompatibilni konglomerati nezdružljivih potreb in
pričakovanj, ki s strani ljudi ne bodo nikoli v celoti sprejeti in osvojeni.
Zavedati se je potrebno, da morajo biti ljudje
po mentaliteti in potrebah kompatibilni,
mnenje ljudi, ki na posameznem območju živijo, pa mora biti odločujoče,
saj bo pokrajinska ureditev le tako lahko polno zaživela.
Pa tudi, če se za začetek »plača« ceno manjših
pokrajin. Vsekakor pa je to »živa materija«, ki se mora nenehno prilagajati
svetovnim spremembam in razvojnim izzivom. In nikoli se ne sme izključiti
možnosti, da v prihodnosti pride tudi do organizacijskih sprememb in drugačnih
prostorskih združevanj.
In zakaj predloge pokrajinske ureditve tako izpostavljam?
Zaradi brezbrižnosti našega »lokalnega dvora« do
teh predlogov. Ko bomo postavljeni pred dejstvo, se bo pa ponovno »vzdihovalo,
petelinilo in kikirikalo« kdo je kriv, da »dvorjanov« ni »prebudil iz zimskega
spanca«. Najbolj pa se bo s »ničkivim prstom« kazalo na »Ljubljano, ki da nam
je tako odredila«.
In ponovno jih bo teh nekaj občanov, ki bodo »nasedli« na »ničkrivo« leporečenje.
In ponovno se bo našel tudi kak malce »prepameten in enostransko usmerjen
posameznik«, ki bo tistemu, ki bo opozoril na to napako »lokalnega dvora«,
»modro« in predvsem »cinično« napisal »Kje pa ste bili v letu 2018-2021? In ne
poskušajte si pilatovsko umivati rok.«
In ponovno se bo našel kdo, ki bo »modroval« o
tem kako so »vsi krivi, saj samo kažejo s prstom en na drugega«, ob tem, da
bistva problema sploh ne bo dojel. In
ponovno se bo našel kdo, ki bo v svoji nevednosti, razpredal »kdo bi moral kaj
storiti«, ob tem, da se ob koncu razbere, da »pes taco vedno bolj moli samo v eno smer«.
Hm,
Kreslin ima zelo prav, ko pove:
»Nekega
jutra, ko se zdani in se glave ohladijo
Vsak odide svojo pot
Nekega jutra, ko se zdani in se solze posušijo
Nekega jutra, ko se zdani.«
Vsak odide svojo pot
Nekega jutra, ko se zdani in se solze posušijo
Nekega jutra, ko se zdani.«
Če se bo nadaljevalo v tej »lokalni maniri«, kot je
sedaj prevladujoča v lokalnem Olimpu, potem sem prepričana, da bomo potegnili
»najkrajšo paličico« v zgoraj opisanem pokrajinskem dogajanju. In ta paličica,
verjemite, ne bo »zmagovalna«.
Pa naj se »ničkrivi kazalec« kar že zdaj »pospravi«.
Ne bo imelo smisla. Če se zadev ne razume sedaj, se jih ne bo tudi takrat, ko
bo žal, za veliko let, že prepozno.
In kaj
se bo potem zgodilo?
Edino kar nam bo preostalo, in to je:
»Vsak dan igrali smo
karte
ob okrogli mizi tej.
Igrali smo igrali vso noč in ves dan
čakali konca smo zaman.
Kartali smo za velik denar,
ki po mizi bil je nametan.«
ob okrogli mizi tej.
Igrali smo igrali vso noč in ves dan
čakali konca smo zaman.
Kartali smo za velik denar,
ki po mizi bil je nametan.«
Vlado Kreslin(Horizont)-Te igre bo konec
Ubogi
naš lokalni razvoj, ubogi naša mladina, ubogi mi vsi!
»Minister
Gregor pa nič!«,
če se
slikovito izrazimo v Martin- krpanovskem »slogu«.
Pa preidimo na naše »Življenje ob rimski cesti pod
Snežnikom« in z njim povezane skoraj zimzelene
»vodovodno - komunalne zgodbe«.
Ja, tole je pa za »pravoverne občane«, ki slepo
zaupajo besedam in dejanjem »lokalnega cesarskega dvora«, prava streznitev. In
marsikdo še vedno ne verjame, čeprav svojo »volilno odločitev« sedaj že zelo
občuti na svoji »koži«.
Žal je očitno tako, da je potrebno najprej dobro
»nasrkati na svoj račun«, potem pa se šele »prebudi razumna presoja nastalega
položaja« in dvom v pravilnost »brezkompromisnega zaupanja« na podlagi
všečnosti, svetovnonazorskega prepričanja in doživete »sladke« prijaznosti.
Kriteriji, ki so popolnoma nepomembni, a uspešno (vsaj
nekaj časa) v ozadje potisnejo tiste
pomembne kriterije, ki bi morali biti edini merododajni.
Pomembni kriteriji pa so: sposobnost organizacije,
vodstvene veščine, komunikacijske in pogajalske veščine, veščine razreševanja
kriznih in konfliktnih situacij, poznavanje nalog in pristojnosti lokalne samouprave, širina znanj in razvojna vizija, duhovna
širina, prepoznavnost in spoštovanje v širšem prostoru in še in še bi lahko
naštevali.
Naj bo tole navedeno v prihodnji razmislek, ko pride
čas ponovnega sprejemanja intimne odločitve, komu na volišču podariti zaupanje in mu prepustiti
skrb za naš skupni razvoj in napredek.
»Nekoč pa te igre bo
konec,
te igre bo konec.
te igre bo konec.
Nekega
jutra, ko se zdani in se glave ohladijo
Vsak odide svojo pot.«
Vsak odide svojo pot.«
Kanalizacijsko – vodovodno - komunalna zgodba pa bo
rdeča nit kakega drugega zapisa. In ja, še veliko jih bo, saj teh
»nerazumnosti« ni in ni konca.
A enkrat bo prišel tudi čas in
»Te igre bo konec,
te igre bo konec.«
te igre bo konec.«
In, ker je
bila Notranjska že leta 1849 opredeljena kot ena izmed treh delov Kranjske, naj
zaključim z izsekom iz Sonetnega venca,
z upanjem, da se nam zapisano uresniči.
»Vreména
bodo Kranjcem se zjasnile,
jim milše zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;«
jim milše zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;«
(Sonetni venec, France Prešeren)
Ni komentarjev:
Objavite komentar