PROTISTRUP ZA KAOS ALI TEŽKO JE BITI FIN (KJER SO ZGODBE DOMA)

Hm, protistrup za kaos? Nerešljiva uganka!

In ja, težko je biti fin, če se znajdeš v tem »kotličku« raznih neprebavljivih jedi.

Vseeno se tolažiš, da ni vse tako »neužitno«, saj obstajajo atributi, ki jih premoremo. In na srečo lahko upaš, da se ta agonija enkrat tudi konča.

Ob prebiranju zapiskov »Popotovanje« Hermanna Hesseja, sem dobila asociacijo na ljube kraje. In želja, da tole nekako pretrpim, je ponovno zagorela v mojem srcu.

Takole gredo odlomki, ki so vredni poglobljenega razmisleka in prebudijo um in življenjske spomine:

»Prva vas na južni strani gora. Šele tu se prav začne vandrovsko življenje, ki ga ljubim, brezciljno klatenje, sončna počivališča, svobodno vagabundstvo. Zelo rad se preživljam iz nahrbtnika in imam franže na hlačah. … To so običajna slepila spomina, če se vanj vrine kaj nadležnega; tedaj rad potisne v ospredje prijazne podobe. … Zdaj spet hodimo, vsak ob svojem potoku in po svoji cesti, in gledamo stari svet, grmičje in travnato vesino, gledamo s tišjimi in utrujenimi očmi. Mislimo na pokopane prijatelje in vemo samo, da je moralo tako biti, in smo žalostni. … A lepa voda priteka še vedno vsa bela in modra navzdol po rjavi gori in poje staro pesem in grm je poln mravelj. … In nekoč ne bo ostalo nič od vsega tega kar je krotovičilo moje življenje in ga često naprhalo s hudim strahom. … Vsakič, ko zagledam to blagoslovljeno deželo na južnem vznožju Alp, mi je pri srcu, kakor da se vračam domov iz pregnanstva, kakor da sem naposled spet na pravi strani gora. … Drevesa imajo dolge misli, mirne in z dolgo sapo, ker je njihovo življenje daljše kot naše. Modrejša so kakor mi, dokler jim ne prisluhnemo. Toda če se naučimo drevesom prisluhniti, tedaj zadobijo naše misli prav spričo kratkosti in hitrosti in otroške hlastavosti radost, ki ji ni enake. Kdor se je naučil prisluhniti drevesom, si nič več ne želi, da bi bil drevo. Ne želi biti nič drugega, kot to, kar je.  To je domovina. To je sreča. … Veliko ovinkov bom še prehodil, veliko izpolnitev me bo še razočaralo. Nekoč bo vse pokazalo svoj smisel. Tam, kjer nasprotja ugasnejo, je nirvana.«

Ja, kot bi bil opisan moj, tvoj ali kogarkoli dom.

Kot bi bile opisane življenjske izkušnje vsakega od nas.

Res vredno poglobljenega prebiranja, saj s tem nekako načrpaš energijo, da greš naprej in ponovno verjameš, da obstaja »protistrup«, ki bo umiril kaos v katerem smo.

Mogoče je rešitev v nasvetih psihologa Jordana B. Petersona v knjigi »12 pravil za življenje - Protistrup za kaos« (https://motiviran.si/jordan-peterson-12-pravil-za-zivljenje/), ki jih na dopadljiv način podaja bralcu in se glasijo nekako takole:

»1. Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni.

Pazite torej na svojo držo. Prenehajte se plaziti po kotih. Spregovorite! Postavite vaša hrepenenja v ospredje, saj imate popolnoma enako pravico do njih kot drugi. Bodite drzni.

2. S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati.

Ne sprašujte se, kaj vas osrečuje in kaj si želite. Pomislite raje na prihodnost in se vprašajte: “Kako bi lahko bilo videti moje življenje, če bi dobro skrbel zase?”

3. Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše.

Izbrati si morate ljudi, ki želijo stvari spremeniti na bolje, ne na slabše. Dobra, zdrava oseba je ideal. Moč in drznost sta potrebni, da stojite ob takšni osebi. Imejte nekaj ponižnosti in poguma. Uporabite lastno presojo in se zavarujte pred preveč nekritičnim sočustvovanjem in pomilovanjem.

4. Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes.

Primerjati bi se vedno morali zgolj samo s seboj. Pot kogarkoli drugega je povsem nerelevantna. Poiščite nekaj, kar vas moti in se nato vprašajte tri vprašanja: Kaj me moti? Ali lahko to popravim? Sem to dejansko pripravljen popraviti?

5. Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi.

Vaša naloga je, da zagotovite, da so vaši otroki pravilno socializirani in vedo, kako se pogovarjati z ljudmi. Ne vzgajajte jih s strahom, temveč bodite proaktivni. Če se vaš otrok vede neprimerno, ga s tem takoj seznanite.

6. Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet.

Ste počistili vaše življenje? Če je odgovor ne, potem poizkusite to: začnite s tem, da prenehate početi nekaj, kar veste, da je narobe. Če niste zmožni prinesti mira v vašo hišo, kako si potem drznete vladati mestu?

7. Delajte, kar je smiselno (ne, kar je prikladno).

Investirajte raje v nekaj, kar nosi pravi pomen, ker boste dolgoročno postali boljša oseba.

8. Govorite resnico – ali vsaj ne lažite.

Če vaše življenje ni takšno, kot bi si želeli, da bi bilo, poskusite povedati resnico. Zavežite se k resnici in če o nečem ne morete govoriti, potem raje sploh ne spregovorite.

9. Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne.

Če boste poslušali, preden boste sodili, vam bodo ljudje običajno povedali vse, kar si mislijo – z zelo malo laganja. Ljudje vam bodo povedali najbolj zanimive in absurdne stvari. Malo vaših pogovorov bo dolgočasnih. Tudi to je vaja ponižnosti. Obenem je orodje pri razreševanju konfliktov in od vas zahteva, da k vsaki izmenjavi pristopite z radovednostjo in odprtostjo.

10. Bodite natančni, ko govorite.

Ko stvari niso več natančno določene, nastane kaos. Ko nam postane vseeno, se tisto, kar smo ignorirali, nakopiči in udari v pogosto najslabšem trenutku. Bodite neposredni. Ne izogibajte se pogovorom, pri katerih vam je neprijetno. Ne zmanjšujte svoje odgovornosti.

11. Ne težite mulcem, ko rolkajo.

Naj se otroci igrajo. Seveda je nevarno. Nevarnost je poanta vsega. Otroci poizkušajo premagati nevarnost. Ne želijo biti varni. Želijo postati kompetentni – in kompetenca je tista, ki prinaša resnično varnost.

12. Pobožajte mačko, če jo srečate na ulici.

Cenite majhne stvari in prakticirajte različico čuječnosti. Pristopite k svetu z začudenjem.«

Mogoče je nekaj tudi na tem in je to rešitev pred kaosom v katerem smo.

Pa naj se trudim s tem napol filozofskim razpredanjem o sodelovanju in prijetnejšem sobivanju, kolikor hočem, sama vedno znova »pogorim« v svoji naivnosti, da »posamezniki vedno mislijo le dobro«. Žal.

In, ko sem že  naivno mislila, da me pa res ne more nič več presenetiti, sem  ponovno doživela presenečenje, začinjeno  s čustvi razočaranja in zgroženosti hkrati.

Pa se ne bom ukvarjala s psihologijo arogance, preko katere kdo poskuša dvigovati lastno vrednost, ob podajanju svojih omalovažujočih opazk in sočasnem izvajanju stereotipnih motoričnih reakcij ob vsakem mojem podajanju misli oziroma mojem udeleževanju v kakršnikoli razpravi.

Skratka, kaj me je tako presenetilo, da je vredno o tem pisati?

Kot že večkrat…VEČNAMENSKA ŠPORTNA DVORANA! Vključno s postopkom njene umestitve v prostorske akte, velikostjo, ceno izgradnje, ceno predvidenega stroška vzdrževanja in predvideno ceno ure za najem prostora v dvorani. Zgodba nikakor ne dobi zasluženega konca… ki bo povšeči vsem v smislu racionalnosti in uporabnosti (že večkrat zapisano, povedano…).

V prostorskem planu umeščena ob evropskem nasadu dreves (ob ti. nižji stopnji šole), čez polovico stadiona. Izhodiščna  projektantska ocena vrednosti izgradnje 5,3 mio EUR (dodatni strošek ureditve okolice tule ni bil omenjen, zato predvidevam, da je ta dodatni znesek še najmanj 1,4 mio EUR brez DDV). Velikost okoli 3000 m² neto, predviden letni strošek vzdrževanja 120.000 EUR in ura najema od 25 EUR - 45 EUR.

In ja, prejšnji občinski svet je projekt potrdil, saj mu je bilo javno povedano, da so športniki zadevo preučili, da je to točno tisto kar v naših krajih šport potrebuje in da je športna zveza podala soglasje k projektu.

Po potrditvi tega projekta na občinskem svetu, pa so »pricurljale« informacije (in obstaja tudi določena pisna korespondenca), ki navedbam o strinjanju »Športne zveze«, žal niso pritrjevale.

In šele takrat sem spoznala, da je bilo moje vprašanje na seji sveta, ali se športna zveza strinja s projektom, več kot upravičeno.

V novem sklicu občinskega sveta pa so informacije o neustreznosti, žal že potrjenega projekta, prišle tudi do ušes nekaterih drugih članov občinskega sveta, zato smo 4. 1. 2019 županu  poslali upravičeno in legitimno pisno zahtevo, da razpis za izbor izvajalca investicije začasno zaustavi (za kar je bil takrat še vedno čas v okviru zakonskih možnosti). Z namenom, da se zadeve še enkrat preučijo, predno se ob vseh drugih problemih, s katerimi smo občani soočeni v teh občini, za kreditiramo in začnemo s tako predrago investicijo, ki nam bo po izgradnji (vsako leto) prinesla še tako ogromne  stroške za vzdrževanje.

Župan našega poziva ni upošteval in je zadevo zaključil kot se je odločil. S posledicami pa se soočamo sedaj.

In s čim se soočamo?

Soočamo se z nenehnimi izgovori župana, »da s tem, ko postopka ni začasno zaustavil, ni kršil zakona«. In res ne vem, zakaj takšno »izgovarjanje in pojasnjevanje »jaz nič kriv««, saj mu kršitve zakona nihče ni očital, niti mu tega sedaj nihče ne očita. Očitek gre v smeri, da ni bi bila »izkoriščena možnost« začasne zaustavitve postopka, s čemer bi se lahko pridobil čas za ponovno presojo projekta in soglasno odločitev ali se zadeva nadaljuje v obstoječem predlogu, ali se zaustavi in začne znova.

Postopek je zdaj, zaradi odločitve župana (kot se je pač odločil)  zaustavljen, in žal je potrebno začeti na novo.

In »dolinska saga večnamenski športni objekt« se nadaljuje.

In ja, ob vsem tem sprenevedanju in neverjetnem dogajanju, »JE TEŽKO BITI FIN«.

Zgodba se nadaljuje takole.

Namesto, da bi župan upošteval sklep občinskega sveta, ki je bil sprejet februarja 2019 in bi takoj povabil predstavnike športne zveze, predstavnike kulturnikov in predstavnike osnovne šole, k pripravi novih izhodišč za natečajno nalogo, je pri obstoječemu projektantu samovoljno (torej, brez upoštevanja sklepa občinskega sveta), naročil nekakšno preprojektiranje že obstoječega projekta (za katerega je do nedavnega zatrjeval, da ga sploh ni mogoče  spremeniti oz. racionalizirati) športne dvorane na podlagi projektne naloge, ki  je bila očitno nekje pripravljena, brez sodelovanja zgoraj navedenih uporabnikov (zgodba iz 2013/14 se je očitno ponovila).

Tule pa ponovno lahko uporabimo komični vložek, vsem nam znanega Frana Milčinskega. Morebitna podobnost zgodbe pa je le zgolj naključna oz. jo lahko vsak razume kot mu drago.

Kako so Butalci širili cerkev

V nedeljo je bilo med mašo. Za cerkvijo je bila senca, v senci so sedeli izbrani možje in modrovali.

Pa se je zgodilo in so enemu mravljinci zlezli za hlače. Dejal je: »Nekaj me grize po desnem bedru — kaj, če ni to vest? Pravijo, da vest grize. Bojim se, da delamo greh; notri je božje opravilo, mi pa sedimo zunaj.«

Je odgovoril župan: »Ne sedimo zunaj brez vzroka — cerkev je pretesna. Ni napačen prostor, kjer sedimo, napačna je le cerkev, ker ima zid za našim hrbtom, namesto da bi ga imela nam pred nosom. Dajmo, povečajmo cerkev, pa ne bo soseda več pekla vest po desnem bedru!«

Izbrani butalski možje so pokimali in so sklenili po županovih besedah.

Imeli so imeniten gnoj, daleč je dišala njegova slava, in so dejali: »Poizkusimo, poizkus ne stane! Gnoja imamo dosti in če pošteno zagnojimo cerkev, ni vrag, da ne bi zrastla!«

Pa so navozili okoli cerkve pet sto pet in petdeset voz gnoja, da je segal cerkvi do oken. In je potem šel dež in je sijalo sonce in so dejali Butalci, da je vreme ravno pravo za rast cerkve. V dežju in soncu pa se je gnoj bolj in bolj sesedal, dež ga je razcejal, sonce ga je sušilo, nič več ni segal cerkvi do oken, nego so okna višja prihajala in višja nad gnoj — za čevelj, za dva, za tri. Butalci pa so se zadovoljni čudili svoji cerkvi, kako hitro jim je rastla iz gnoja: »Takšen je naš gnoj — kaj smo rekli! Glejte, koliko se je cerkev že vzdignila!«

Pa so preudarili in dejali: »Samo raztegniti jo moramo še na šir! Saj se tudi škorenj raztegne, če ga daš na kopito.« In so stopili na oni kraj ob cerkvi, kjer so med mašo posedali v senci. Vsedli so se, kakor so bili vajeni in je župan premeril, do kod bo treba razširiti cerkev, da bodo lahko sedeli, kakor sede, da pa vendar ne bodo sedeli zunaj cerkve, ampak znotraj in brez greha.

Slekli so suknje in je vsak svojo razgrnil ob zidu cerkve, kjer je bil sedel — preko suknje bo treba, da bo zid potisnjen. Potem so stopili v cerkev in se korajžno lotili dela. S pleči so se uprli ob steno, župan je ukazoval. »Le dajmo, hi hot!« pa so vsakikrat na zadnji zlog bistro pritisnili, da so jim kar srajce pokale na životu in žeblji škripali pod nogo. Toda niso odnehali. Pošteno so se potili.

Potili so se od opoldne do večera, pa jih je gnala zvedavost venkaj, da vidijo, koliko se je zid že premaknil.

Pa se je bil prej o mraku priplazil tat, pobral je vse suknje in jo z njimi pobrisal čez hrib.

Ne ene suknje ni bilo več in so se Butalci neusmiljeno razveselili: »Po sreči je šlo, že se je premaknil zid in pokril naše suknje! Hvala bogu: sedaj smo v cerkvi tudi mi, kar nas sedi zunaj! Cerkev ne bo več pretesna!«

In je prišla nedelja in je v cerkvi resnično bilo prostora za vse, ki so hoteli v cerkev.

In kako se je nadaljevala ta »preprojektantska dolinska saga o večnamenskem športnem objektu«?

Dne  27. 3. 2019 je župan v Medgen centru sklical predstavitev (javno razpravo) o »preprojektiranem« projektu.

Zadeva je bila zastavljena po načelu »tu je in tako bo«. Vsaj tako je bilo razumeti že takoj na začetku, ob predstavitvi »povabljencev s strani župana« in v nadaljevanju verbalnega napada, ki smo ga bili deležni podpisniki poziva iz 4.1.2019, s strani namišljene avtoritete enega od prisotnih.

In ja, v čast mi je, da sem v tem verbalnem napadu imela »ekskluzivo«. Bila sem osebno izpostavljena in (v razpravi večkrat) verbalno napadena, kar je prisotnim in gledalcem posnetka, povedalo marsikaj (in še več), saj je bilo to izvajanje zelo intelektualno zanimivo.

Da o sočnosti in eskalaciji »ekskluzivnega« verbalnega izvajanja  na parkirišču, po zaključku snemanja, seveda v moji odsotnosti, ne izgubljam besed.

Priznam, da sem na nek način celo ponosna, ker sem očitno ekskluzivni »osovraženi krivec«  za odločitve občinskega sveta. Sem pa razočarana, ker se nekaterim posameznim preostalim članom občinskega sveta nekako ne priznava, da imajo tudi oni v glavi možgane in premorejo razsodnost samoodločanja, kaj je prav in kaj ne, kaj je racionalno in kaj ne. In res ne potrebujejo mojih napotkov.

Ob tej priložnosti samo pripominjam, da ljudi ne gre soditi po sebi in svojem dometu. In tega se držim.

Torej, preprojektirani projekt je bil (očitno po županovem navodilu) zmanjšan iz ca 3000 m² neto na ca 2400 m² neto površine. Zamišljen še vedno na isti lokaciji, ocenjena vrednost ca 3 mio EUR + ca 1,4 mio EUR za ureditev okolice, opremljen le z najosnovnejšo opremo v objektu, z obrazložitvijo, da se dodatna oprema za vsako prireditev, lahko najema tudi na trgu. Na tribunah je zamišljenih 520 sedežev, dodatno pa naj bi bilo v dvorani možno postaviti še dodatnih 900 sedežev.

Zato je torej bil znesek projekta znižan, saj dodatni strošek nastane šele kasneje, vsakemu organizatorju posamezne prireditve posebej, ko bo moral potrebno opremo vsakokrat pri nekomu najeti in jo posebej plačati. Kaj to predstavlja za ceno vstopnice na prireditev, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati.

Župan je ob tej priložnost tudi povedal, da je Športna zveza dvakrat podala soglasje k projektu in da je lastnik Ars Viva, kot predstavnik kulture, podal k projektu soglasje.

Na navedeno so se odzvali prisotni predstavniki Športne zveze in jasno povedali, da soglasja k projektu niso nikoli podali in da se s tako zastavljenim projektom ne strinjajo.

So pa podali tudi izhodišča, ki bi jih morali v projektu zasledovati, da bi ustrezal potrebam lokalnega športa, kulture in šole. Tudi upoštevaje cenovno vzdržnosti projekta, izgradnje in vzdrževalnih stroškov, je bila ena od teh zahtev.

Še posebej pa je bilo s strani predstavnikov Športne zveze  poudarjeno, da je potrebno ohraniti stadion v nespremenjeni obliki, zato naj se dvorana izgradi na drugi lokaciji.

Sočasno je bilo s strani športnikov povedano tudi, da lastnik Ars Viva (kot predstavnik kulturnikov) ni podal soglasja, kot je predstavil župan. Lastnik Ars Viva je svoje pismo v vednost posredoval tudi športnikom in v pismu je jasno zapisano, da se s tako zastavljenim projektom ne strinja in je da napisal tudi veliko pripomb na projekt.

Tudi sama sem podala svoja stališča in tudi jasno povedala, da tako drage in velike dvorane tu ne potrebujemo ter da potrebujemo dvorano v velikosti ca 1200 m² , v cenovnih okvirih okoli 2,2 mio EUR, primerljivo športni dvorani, ki so jo v decembru 2018 odprli pri OŠ Stražišče pri Kranju. 

Tovrstna javna razprava je bila v danem trenutku, po moje, nesmiselna. Pripombe, ki smo jih razpravljavci podali »neslišane« in 3 ure našega časa, ki smo ga preživeli tam, ne prav smiselno potrošenega. Pa ni potrebno izgubljati besed, da zadeva niti ni bila izpeljana kot govori sklep občinskega sveta.

Res pa je bila ena zanimivost.

Takoj na začetku je župan predstavil osebe, ki jih je tudi povabil na to »javno razpravo«.

In en od gostov je bil tudi odvetnik, ki je s strani župana sodeloval kot (njegov?/občinski?) pooblaščeni odvetnik.

S kakšnim namenom župan na »javno razpravo« o nekem projektu pripelje odvetnika, ki ga je pooblastil v zadnjem obdobju od zadnje seje (tj. enkrat od 8.3. 2019 do 27.3.2019) še nisem uspela ugotoviti. Niti ni bilo jasno večini od udeleženih v tej komediji zmešnjav.

Če pa je bil slučajno namen v »discipliniranju« prisotnih, da si zaradi avtoritete odvetnika nebi upali povedati svojih mnenj, pa namen zagotovo ni bil dosežen.

Aja, še to. S »tam prisotnim« odvetnikom sva se očitno kar strinjala o zakonskih možnostih, ki jih podaja ZJN-3, zato je po prikimavanju ob mojem tozadevnem izvajanju, očitno presodil, da je njegova aktivna udeležba v naslednjih več kot 2 urah razprave, nepotrebna. In to kljub začetni vnemi, ko je bilo iz začetnega nastopa začutiti kot bi šlo za »zastopanje stranke (župana???) pred sodnim senatom«.

Pa še ena od »zanimivih« izjav, ki je na tej groteski »ušla« županu v mikrofon:

»Najti je potrebno kompromis med občino, svetniki in uporabniki«.

Halo!?

Tole pa bo s strani nekoga potrebno še podrobno pojasniti.

Kdo pa je občina? A mogoče »lokalni cesarski dvor«?

In občinski svetniki? Katero »figuro« v tej občinski šahovnici  pa predstavljajo?

In uporabniki? Kdo so pa le-ti v »občinskem šahu«?

Ko slišiš takšno izjavo, pa tudi če je podana v »teatralično-dramsko-jokavem afektu«, se zgroziš.

Takoj mi skozi možgane prešine, pa »zavraga«, kaj se res ne morem niti enkrat motiti glede prispodobe na Ludvika XIV. in njegove izjave »L'etat, c'est moi« - »Država, to sem jaz.«?

»Takle mamo!«

Pa razumi (verjemi), če moreš!

Jaz, če vsega tega nebi sama doživljala, bi tole res težko verjela.

Tale pregovor pa drži kot pribito:

"Nestrpnež dela dvakrat, potrpežljivi samo enkrat."

[Mongolski pregovor]

Za lepši dan pa še ta »športni« spot. Upam, da vam privabi nasmeh na obraz.

Best of Notpadu - Rezervni igralec

https://www.youtube.com/watch?v=LdE4PsmZjEo